Lastnosti lesa lubadark



Miha HUMAR1, Davor Kržišnik2, Boštjan Lesar3

Izvleček:
Humar, M., Križnik, D., Lesar, B.: Lastnosti lesa lubadark; Gozdarski vestnik, 76/2018, št. 5–6. V slovenščini z izvlečkom in povzetkom v angleščini, cit. lit. 35. Jezikovni pregled angleškega besedila Breda Misja, jezikovni pregled slovenskega besedila Marjetka Šivic.

V zadnjih letih se je v Sloveniji zelo povečala gradacija gozdov zaradi delovanja smrekovega lubadarja. Les lubadark na trgu dosega nižjo ceno, kot n-razvrednoten les. Uporaba lesa lubadark je v veliki meri odvisna od njegovih lastnosti. Zato smo pomodrelem lesu in kontrolnemu nepomodrelem lesu določili klasične sorpcijske lastnosti, dinamično sorpcijo vodne pare, kapilarni vlek, lastnosti namakanja in odpornost proti glivam razkrojevalkam ter upogibno trdnost in tlačno trdnost. Na podlagi vseh naštetih parametrov smo ugotovili, da pomodrel les hitreje vpija vodo, a ima še vedno enake mehanske lastnosti kot nepomodrel les.

Ključne besede: podlubniki, glive modrivke, odpornost lesa proti razkroju, smreka, odpornost proti navlaževanju, glive razkrojevalke, les

1 Prof. dr. M. H., Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo, Jamnikarjeva 101, 1000 Ljubljana, Slovenija, miha.humar@bf.uni-lj.si
2 D. K., Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo, Jamnikarjeva 101, 1000 Ljubljana, Slovenija, davor.krzisnik@bf.uni-lj.si
3 Doc. dr. B. L., Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo, Jamnikarjeva 101, 1000 Ljubljana, Slovenija, bostjan.lesar@bf.uni-lj.si

1. UVOD

Smreka (Picea abies) sodi med najpomembnejše drevesne vrste v Evropi in tudi v Sloveniji. Zaradi široke uporabnosti so jo v preteklosti sadili tudi na rastiščih, kjer ni naravno prisotna. Na teh lokacijah so smrekova drevesa še posebno izpostavljena podlubnikom in vremenskim vplivom (Repe in sod., 2013). Tako je opaziti znatno povečanje sanitarne sečnje. V osrednji Evropi so najpogostejši vzrok za sanitarno sečnjo smrekovih dreves podlubniki, patogene glive in vetrolom (Repe in sod., 2013). Na smrekovih drevesih najpogosteje poročajo o pojavu naslednjih podlubnikov: Ips typographus, Pityogenes chalcographus, Ips amitinus, in Polygraphus poligraphus (Kirisits 2001; Repe in sod., 2015). Veliki smrekov lubadar sodi med posebno agresivne podlubnike in v zadnjem obdobju povzroča veliko škodo na fiziološko oslabelih in sveže posekanih smrekovih drevesih. Večanje škode je povezano tudi z globalnim segrevanjem (Repe in sod., 2013).

Že dlje je znano, da so podlubniki tudi vektorji ophiostomatoidnih gliv. Samice podlubnikov namreč prenašajo spore v drevesa med uvrtavanjem, ustvarjanjem materinskih rovov in izleganjem jajčec (Harrington, 2005; Jankowiak in sod., 2009). Podlubniki prenašajo glive v posebnih strukturah, imenovanih mikangiji, pogosto pa so spore prilepljene tudi na površino teles. Nekatere žuželke se s sporami tudi hranijo in okužijo les s sporami v iztrebkih (Paine in sod., 1997). Okužba lesa z ophiostomatoidnimi glivami se odraža v različnih diskoloracijah. Beljava lesa se obarva v sivo-modrih do sivo-zelenih tonih. Zato temu pojavu pravimo tudi modrenje, glive pa uvrščamo v nesistematsko skupino gliv modrivk (Humar in sod., 2008; Ratnasingam in sod., 2016). V prvih stopnjah se obarvanja pojavljajo v pasovih. Diskoloracije so posledice pigmenta melanina, ki ga izločajo glive (Zink in Fengel, 1989; Hernandez in sod., 2016). Glive modrivke praviloma za svojo rast uporabijo hranilne snovi v parenhimskih celicah beljave. Kakorkoli, v literaturi je mogoče zaslediti, da glive modrivke včasih izražajo encime mamanaze, pektinaze in amilaze, ki sodelujejo tudi pri razkroju lesa (Schirp in sod., 2003). Četudi so glive modrivke sorodne glivam, ki povzročajo mehko trohnobo (Troya in sod., 1990), praviloma ne povzročajo izrazitega razkroja celičnih sten, zato se mehanske lastnosti pomodrelemu lesu ne poslabšajo (Schmid, 2006; Humar in sod., 2008). Po predvidevanjih hife rastejo le v notranjosti celičnih lumnov in pri tem ne poškodujejo notranje površine celičnih sten (Liese, 1964). V nasprotju s temi trditvami nekateri raziskovalci poročajo, da so hife gliv modrivk zaznali v lumnih traheid parenhimskih celic (Liese, 1964) ali med celicami v območju srednje lamele, kar se lahko odraža v zmanjšanju mehanskih lastnosti. Poleg tega nekatere glive modrivke izražajo tudi lignolitične encime, kar lahko privede do razgradnje lesa, predvsem lignina (Troya in sod., 1990; Sharpe in Dickinson, 1992). Zato bi bilo smiselno ovrednotiti mehanske lastnosti pomodrelega lesa.

Po drugi strani pa je znano, da ophiostomatoidne glive, kot večina gliv modrivk, znatno vplivajo na permeabilnost lesa. Zato se te glive uporabljajo tudi za biovrezovanje slabo permeabilnega lesa, na primer smrekovine, pred impregnacijo (Lehringer in sod., 2010; Thaler in sod., 2012). Za potrebe biovrezovanja se najpogosteje uporablja albino sev glive Ophiostoma piliferum s komercialnim imenom Cartapip 97 (Mai in sod., 2004). Izboljšana permeabilnost je rezultat selektivne razgradnje pikenjskih membran, pri tem pa naj bi nastal le neznaten razkroj celične stene. Piknje so vrzeli v celični steni, ki omogočajo transport vode iz koreninskega sistema do krošnje po prevodnih celicah. Vpliv te skupine gliv na permeabilnost je znan že nekaj desetletij (Mai in sod., 2004).

Zaradi izrazite gradacije podlubnikov v slovenskih gozdovih je na trgu mogoče zaslediti povečane količine lubadark. Zato je smiselno določiti lastnosti pomodrelega lesa in mu določiti omejitve pri rabi. Glavni namen te raziskave je določiti ključne lastnosti pomodrelega lesa lubadark, in sicer: mehanske lastnosti, odpornost proti navlaževanju in glivam.

2. MATERIALI IN METODE

2.1 Material

Raziskavo smo izvedli na lesu smreke (Picea abies), ki smo ga dobili z območja Žirov z rastišč 500 m do 700 m nad morsko gladino. Ob poseku je bil premer dreves od 35 cm do 45 cm. Uporabili smo dve skupini smrekovine: kontrolne vzorce smo dobili iz nepomodrele, zdrave smrekovine (Slika 1), drugo skupino vzorcev (pomodrele vzorce) pa smo izdelali iz lubadark, ki so izvirale iz sanitarne sečnje zaradi napada lubadarja (Ips typographus). Gostota in širina branik obeh skupin vzorcev sta bili primerljivi.



Slika 1: Videz pomodrelega lesa lubadark (levo) in referenčne smrekovine (desno)


2.2 Barva lesa

Barvo smo lesu določili iz preslikanih slik (resolucija 300 dpi) in jo izrazili v CIE L*a*b* koordinatnem sistemu (Humar in sod., 2008). Koordinata L* označuje svetlost vzorcev (L = 0 je črna; L = 100 je bela), medtem ko sta osi a* in b* kromatski. V CIE L*a*b* koordinatnem sistemu +a* označujejo rdeče, –a* zelene, +b* rumene in –b* modre ton. V tem koordinatnem sistemu je mogoče ovrednotiti vsako barvo (Brock in sod., 2000). Barvo smo določili dvajsetim vzorcem za posamezno skupino materialov.

2.3 Mehanske lastnosti

Upogibno trdnost pomodrelim in kontrolnim smrekovim vzorcem (0,5 × 2,0 × 10 cm3) smo določili s tritočkovnim upogibom na univerzalnem testirnem stroju Zwick/Roell Z005. Test smo izvajali v skladu s standardom SIST EN 310 (CEN, 1996) in izračunali modul elastičnosti (MoE) ter upogibno trdnost (MoR). Pred začetkom testiranja smo vzorce tri tedne uravnovešali na 65 % relativni zračni vlažnosti in temperaturi 20 °C. Za poizkus smo uporabili deset vzporednih vzorcev.

Tlačno trdnost smo določali na vzorcih naslednjih dimenzij: 2,0 cm × 2,0 cm × 5,0 cm. Za test smo pripravil deset kontrolnih vzorcev nepomodrele smrekovine in deset vzorcev pomodrele smrekovine. Poizkuse smo izvajali po standardu ASTM D 1037-99 (CEN, 1999). Pred začetkom testiranja smo vzorce tri tedne uravnovešali na 65 % relativni zračni vlažnosti in temperaturi 20 °C, tako da smo vzorcem izenačili vlažnost. Tlačno trdnost smo določali z univerzalnim testirnim strojem Zwick/Z 100. Na tej napravi smo vsak vzorec vzporedno z vlakni tlačno obremenjevali približno 60 sekund oziroma do največje dosežene obremenitve.

Uravnovešenim vzorcem, ki smo jih uporabili za določenje mehanskih lastnosti, smo pred testiranjem določili še gostoto, ki smo jo izračunali iz podatkov o masi in dimenzijah (volumen) vzorcev. Gostota je bila določena 40-tim vzorcem.

2.4 Odpornost proti glivam rakrojevalkam lesa

Odpornost proti razkroju smo določili v skladu s standardom CEN/TS 15083-1 (CEN 2005). Pripravli smo 15 pomodrelih in 15 nepomodrelih vzorcev. Hranilna gojišča za glive smo pripravili v steklenih kozarcih s pokrovčkom z volumnom 350 mL. Kot hranilni medij smo uporabili krompirjev glukozni agar (PDA- DIFCO). V vsak kozarec smo vlili po 50 mL hranilnega gojišča, jih zaprli in avtoklavirali (45 min; 120 °C; 1,5 bar). V avtoklav smo vstavili še mrežice iz umetne mase, ki so v nadaljevanju služile za oporo vzorcem na hranilnem gojišču in preprečevale navlaževanje lesa. Ko so se kozarci ohladili, smo hranilno gojišče inokulirali z izbranimi vrstami gliv. Nato smo kozarce postavili v klimatizirano komoro s konstantno temperaturo 25 °C in vlažnostjo zraka 85 %. Vzorce smo sterilizirali v avtoklavu (45 min; 120 °C; 1,5 bar), nakar smo jih v sterilnih razmerah vstavili v kozarce in jih nato za 16 tednov izpostavili trem različnim glivam razkrojevalkam lesa, kot določa standard CEN/TS 15083-1 (CEN 2005), in sicer: Fibroporia vaillantii (ZIM L037), Gloeophyllum trabeum (ZIM L018) in Trametes versicolor (ZIM L057). Po izpostavitvi glivam smo vzorce očistili, posušili v sušilniku (103±2 °C) in jim izračunali spremembo mase. Glivam smo izpostavili po pet vzporednih vzorcev.

2.5 Odpornost lesa proti navlaževanju

Odpornost lesa proti navlaževanju lesa smo določali z več metodami: kapilarnim navzemom in dolgotrajnim navzemanjem vode ter uravnovešanjem v komori s 100 % vlažnostjo zraka. Kapilarni navzem vode smo določili s tenziometrom znamke Krüss 100, kot to opisuje standard EN 1609 (1997). Prečno (aksialno) površino vzorcev smo za 200 s potopili v destilirano vodo in vsaki 2 s izmerili maso; globina potopljenosti čela je bila 1,0 mm. Glede na končno maso potopljenega vzorca in površino potopljenega čela smo navzem vode izrazili v gramih na kvadratni meter (g/m2).

Dolgotrajno navzemanje vode smo ugotavljali z modificirano standardno laboratorijsko metodo o izpiranju aktivnih učinkovin iz lesa, EN 1250-2 (1994). V tem prispevku poročamo le o vlažnosti vzorcev, ki smo jo določili po 1 h in 24 h namakanja. Del vzorcev smo namestili v komoro s 100 % vlažnostjo lesa in jim določili maso po 24 urah in 3 tednih uravnovešanja. Vse teste, kjer smo osvetlili interakcije med vodo in lesom, smo opravili na desetih vzporednih vzorcih.

2.6 Dinamična sorpcija vodne pare

Postopek določanja sorpcijski lastnosti je potekal v skladu z metodologijo, opisano v De Angelis in sodelavci (2018). Za ta test smo uporabili en pomodrel in en nepomodrel smrekov vzorec dimenzij 1,5 × 2,5 × 5,0 cm3. Vsakega posebej smo zmleli v mlinu Retsch SM 2000. Velikost iveri je bila manjša od 1 mm. Iveri smo pred analizo sušili 48 h pri temperaturi 60 °C. Nato smo zatehtali 100 mg iveri v vzorčno posodo iz kvarčnega stekla, ki smo jo obesili na SMS UltraBalanceTM v komoro naprave DVS INTRINSIC (SMS - Surface Measurement Systems). Opravili smo dva zaporedna cikla navlaževanja in sušenja od 0 % do 95% % RH, z 10 % stopnicami pri konstantni temperaturi 20 °C in prepihovanju s konstantno hitrostjo 200 cm3/s.

Analizo SEM smo opravili z elektronskim mikroskopom FEI Quanta 250 pri nizkem tlaku (50 Pa). Pred analizo vzorcev nismo naprašili z zlatom ali ogljikom. Analizo SEM smo opravili na treh vzorcih pomodrele in referenčne smrekovine. Namen analize SEM je bil potrditi prisotnost hif gliv modrivk v lumnih celic lesa.

3. Rezultati in razprava

Temnejši videz lesa lubadark jasno kaže na prisotnost gliv modrivk. Vrednost L* pomodrelega lesa je bila 76,4, kar je bistveno nižja vrednost od referenčne smrekovine (86,9) (Preglednica 1). Poleg tega je bilo pri pomodrelem lesu manj rdečkastih in več zelenkastih tonov, kar je razvidno iz vrednosti a*, oziroma manj rumenkastih in več modrikastih tonov, kar označuje koordinata b* (Preglednica 1). Analiza SEM jasno nakazuje prisotnost gliv modrivk v lumnih traheid in parenhimskih celic. Na podlagi morfologije hif je mogoče sklepati, da glive ne pripadajo glivam prostotrosnicam, kamor sodi večina gliv razkrojevalk (Slika 2). V celicah referenčne smrekovine ni bilo opaziti nobenih hif.



Slika 2: Hife gliv modrivk v parenhimskih celicah lesa lubadark


Z namenom zmanjšati vpliv gostote na relevantne lastnosti lesa smo izbrali pomodrelo in kontrolno, ne-pomodrelo smrekovino s čim bolj primerljivo gostoto. Iz podatkov v preglednici 1 je razvidno, da med gostoto analizirane pomodrele smrekovine (462,0 kg/m3) in referenčne smrekovine (471,6 kg/m3) ni statistično značilnih razlik. Gostota obeh skupin smrekovega lesa je primerljiva s podatki iz literature (Wagenführ, 1996), kar omogoča tudi primerjavo naših rezultatov z drugimi podatki iz literature. Primerljiva gostota je še posebno pomembna za analizo mehanskih lastnosti lesa. Znano je, da so mehanske lastnosti v veliki meri odvisne od gostote lesa. Praviloma se z večanjem gostote večajo tudi mehanske lastnosti. Modul elastičnosti (MoE) pomodrelega lesa (9055 N/mm2) je bil statistično značilno nižji od modula elastičnosti kontrolne smrekovine (10790 N/mm2). Na podlagi opravljenih analiz nam ni uspelo v celoti analizirati razlogov za razlike. Morda je razlika povezana z manjšimi kemijskimi spremembami pomodrelega lesa (Troya in sod., 1990). Po drugi strani pa razlike lahko pripišemo tudi naravni variabilnosti lesa (Zobel in Buijtenen 1989). Za razliko od modula elastičnosti pa med tlačno in upogibno trdnostjo pomodrele in referenčne smrekovine ni bilo opaziti statistično značilnih razlik (Preglednica 1). Rezultat je v skladu z dosedanjimi rezultati (Humar in sod., 2008). Ne nazadnje pa rezultat jasno kaže, da so ključne mehanske lastnosti pomodrelega lesa primerljive z mehanskimi lastnostmi nepomodrele smrekovine (Lanvermann in sod., 2014; Bučar in Merhar, 2015). Tako je z vidika mehanskih lastnosti raba pomodrelega lesa popolnoma primerljiva z rabo nepomodrele smrekovine.

Na odločitev glede rabe lesa poleg mehanskih lastnosti vpliva tudi odpornost oziroma dovzetnost lesa za glivni razkroj. Glive razkrojevalke lesa so eden najpomembnejših razlogov za razvrednotenje lesenih konstrukcij v Evropi (Dietsch in Winter, 2018). Zato smo določili odpornost pomodrelega lesa v skladu s standardom CEN/TS 15083-1 (CEN 2005). Kot je mogoče razbrati iz preglednice 1, sta glivi rjave trohnobe G. trabeum in F. vaillantii povzročili bistveno večjo izgubo mase pri pomodrelih vzorcih kot pri kontrolni smrekovini. Po drugi strani takšne povezave nismo opazili pri vzorcih, izpostavljenih glivi bele trohnobe (T. versicolor). Upoštevati je treba, da v naravi les iglavcev v prvi vrsti razkrajajo predvsem glive rjave trohnobe, medtem ko glive bele trohnobe razkrajajo predvsem les listavcev (Schmidt, 2006). V literaturi je mogoče zaslediti več razlogov za večjo dovzetnost pomodrelega lesa za razkroj. Nekateri avtorji navajajo, da sta ključna razloga povečana permeabilnost in odpiranje novih vrzeli v celični steni med kolonizacijo lesa z glivami modrivkami (Dix in Webster, 1995). Pri tem je treba upoštevati, da je glivna kolonizacija kompleksen proces, ki vključuje številne povezave med glivo in lesom ter med posameznimi glivami v lesu in okoljskimi vplivi (Deacon, 1997). Tako nekateri avtorji celo poročajo, da prisotnost gliv modrivk pozitivno vpliva na odpornost lesa, predvsem zaradi možnih antagonističnih reakcij med glivami modrivkami in glivami razkrojevalkami (Graf 2001). Kakorkoli, kolonizacija lesa z glivami modrivkami ni vplivala na razvrstitev lesa v razrede odpornosti v skladu s standardom CEN/TS 15083-1 (2005). Tako referenčno kot tudi pomodrelo smrekovino lahko uvrstimo v peti razred odpornosti, kamor sodijo lesne vrste, ki so najbolj dovzetne za glivni razkroj. V to skupino sodi tudi les bukve, beljave bora in topola.

Poleg odpornosti lesa proti glivam na življenjsko dobo lesa na prostem zelo vpliva tudi odpornost lesa proti navlaževanju (Meyer-Veltrup in sod., 2017). Les, ki se med padavinskimi dogodki manj navlaži oziroma se hitreje posuši, bo imel daljšo življenjsko dobo kot les, ki med dežjem vpije veliko vode. Zato smo naredili več različnih testov, s katerimi smo osvetlili odpornost lesa proti navlaževanju. Med testi kratkotrajnega navzemanja vode je pomodrel les vpil za 30 % več vode kot referenčna smrekovina. To je jasen kazalnik večje permeabilnosti smrekovega lesa (Preglednica 1). Tudi testi, kjer je bil smrekov les vodi izpostavljen daljše časovne obdobje, so potrdili večjo permeabilnost pomodrelega lesa. Po eni uri namakanja v tekoči vodi je bila vlažnost pomodrelega lesa (95,3 %) skoraj štirikrat višja od vlažnosti referenčne smrekovine (25,4 %). Razlog za večjo permeabilnost pomodrelega lesa lahko pripišemo glivni kolonizaciji lesa, ki se odraža v degradaciji aspiriranih pikenjskih membran in odprtju novih vrzeli v celični steni, ki omogočajo boljše prodiranje vode v les (Thaler in sod., 2012; Panek in sod., 2013). Aspiracija nastane v procesu ojedritve oziroma sušenja lesa. Pri tem torus pritisne ob notranji obok piknje in zapre pikenjsko odprtino, da voda ne more prehajati skozi piknjo. Pri tem se zelo zmanjša permeabilnost.

Kakorkoli, les na prostem ni izpostavljen le tekoči vodi, temveč tudi vodni pari v zraku. V nasprotju s testi, s katerimi smo določali prodiranje vode v kapljevinasti obliki v les, pomodrelost ne vpliva na sorpcijske lastnosti lesa. To je razvidno tako iz podatkov o vlažnosti lesa uravnovešenega v klimi s 98 % do 100 % vlažnostjo kot tudi iz DVS (Dynamic Vapour Sorption) krivulj (Slika 3). Vlažnost lesa, ki smo jo uravnovešali pri skoraj 100 % relativni vlažnosti, je bila 27,5 % ne glede na to, ali je bil les pomodrel ali ne. Enakega je tudi zaključek iz analize DVS krivulj lesa. Podatek kaže, da glive modrivke ne vplivajo na sorpcijske lastnosti lesa.



Preglednica 1: Relevantne lastnosti pomodrele smrekovine (les lubadark) in referenčnega (kontrola) smrekovega lesa


Slika 3: Povezava med relativno zračno vlažnostjo in ravnovesno vlažnostjo referenčne smrekovine (A) in pomodrele smrekovine (B), določen z DVS. Na sliki sta prikazana dva sorpcijska in desorpcijska cikla.


4. SKLEPI

V zadnjem obdobju se na trgu hlodovine veča količina lubadark. Uporabniki se jih pogosto izogibajo, zato les lubadark na trgu dosega bistveno nižjo ceno, kot les nepomodrele smrekovine Da bi pojasnili uporabnost pomodrelega lesa lubadark, smo osvetlili relevantne lastnosti tega materiala in ugotovili nekaj dejstev.

1. Les lubadark je bil zelo pomodrel zaradi kolonizacije lesa z ophiostomatoidnih glivami, kar je razvidno iz barve in analize SEM.
2. Rezultati raziskave kažejo, da so mehanske lastnosti pomodrelega lesa v grobem primerljive z mehanskimi lastnostmi kontrolne, nepomodrele smrekovine.
3. Sorpcijske lastnosti pomodrelega lesa so primerljive s sorpcijskimi lastnostmi kontrolne smrekovine. Po drugi strani se bistveno poslabša odpornost pomodrelega lesa proti navlaževanju.
4. Odpornost pomodrelega lesa proti glivam razkrojevalkam je slabša od odpornosti referenčne smrekovine, kar je verjetno tudi posledica povečane permeabilnosti.

5. Povzetek

Smreka je ena najpomembnejših drevesnih vrst v srednji Evropi. V zadnjem obdobju so smrekovi gozdovi zelo ogroženi zaradi gradacije šesterozobih smrekovih lubadarjev. Hrošči podlubniki kolonizirajo les v simbiozi z opioostomatoidnimi glivami, kar je vidno v izraziti diskoloraciji lesa. Ta poškodba zmanjšuje tržno vrednost okuženega lesa. Tako so bile določene relevantne lastnosti pomodrelega lesa lubadark, in sicer: upogibna in tlačna trdnost, sorpcijske lastnosti, analiza DVS (dinamična sorpcija vodne pare), absorpcija vode in odpornost proti glivam razkrojevalkam. Analiza z vrstično mikroskopijo je potrdila hudo okužbo, kar je razvidno tudi iz intenzivne diskoloracije lesa. Mehanske lastnosti so bile skoraj nespremenjene, prav tako so bile sorpcijske lastnosti pomodrele smrekovine popolnoma primerljive z referenčnimi vrednostmi. Po drugi strani se je zelo poslabšala odpornost proti navlaževanju, kar se odraža tudi v večji dovzetnosti za razkroj. Zato je mogoče pričakovati, da se bo razkroj hitreje pojavil na pomodrelem lesu kot pri kontrolnih referenčnih vzorcih srekovega lesa.

6. ZAHVALA

Prispevek je rezultat več projektov, povezanih med seboj, ki jih je sofinancirala Agencija za raziskovalno dejavnost RS: L4-7547 – Obnašanje lesa in lignoceluloznih kompozitov v zunanjih razmerah, P4-0015 – Programska skupina les in lignocelulozni kompoziti, 0481-09 Infrastrukturni center za pripravo, staranje in terensko testiranje lesa ter lignoceluloznih materialov (IC LES PST). Del raziskav je potekal tudi v okviru projekta FORESDA (Forest-Based, Cross-Sectoral Value Chains Fostering Innovation And Competitiveness In The Danube Region), projektov razvoj verig vrednosti v okviru razpisov Strategije pametne specializacije; TIGR4smart. Za analizo SEM se zahvaljujemo dr. Nejcu Thalerju.  

7. VIRI

ASTM D 1037-12. 2012. Standard test methods for evaluating properties of wood-base fiber and particle panel materials. ASTM International, West Conshohocken, PA, USA.
Bučar D. G., Merhar M. 2015. Impact and dynamic bending strength determination of Norway spruce by impact pendulum deceleration. BioResources 10, 3: 4740–4750.
Brock T., Groteklaes M., Mischke P. 2000. European Coatings Handbook, Vincentz, Hannover, Germany.
CEN EN 310. 1996. Wood based panels - Determination of modulus of elasticity in bending and of bending strength. European Committee for Standardization, Brussels, Belgium, 8.
CEN/TS 15083-1 .2005. Durability of wood and wood-based products - Determination of the natural durability of solid wood against wood-destroying fungi, test methods - Part 1: Basidiomycetes. European Committee for Standardization, Brussels, Belgium.
Deacon J. W. 1997. Modern Mycology, Blackwell Publishing, Oxford, UK, 303 str.
Dietsch P., Winter S. 2018. Structural failure in large-span timber structures: A comprehensive analysis of 230 cases. Struct. Saf. 71: 41–46.
Dix N. J., Webster J. 1995. Fungal Ecology, Chapman and Hall, London, UK.
CEN EN 1609. 1997. Thermal insulating products for building applications - Determination of short term water absorption by partial immersion. European Committee for Standardization, Brussels, Belgium.
CEN EN 252. 2015. Field test method for determining the relative protective effectiveness of a wood preservative in ground contact. European Committee for Standardization, Brussels, Belgium.
De Angelis M., Romagnoli M., Vek V., Poljanšek I., Oven P., Thaler N., Lesar B., Kržišnik D., Humar M. 2018. Chemical composition and resistance of Italian stone pine (Pinus pinea L.) wood against fungal decay and wetting, Industrial crops and products 117: 187–196.
ENV 1250-2. 1994. Wood preservatives – Methods for measuring losses of active ingredients and other preservative ingredients from treated timber – Part 2: Laboratory method for obtaining samples for analysis to measure losses by leaching into water or synthetic sea water. European Committee for Standardization, Brussels, Belgium.
Graf E. 2001. Biologische und biotechnologische Verfahren gegen holzbewohnende Pilze—eine Übersicht. Holz Roh Werkst 59: 356–362.
Harrington T. C. 2005. Ecology and evolution of mycophagous bark beetles and their fungal partners. in: Insect–Fungal Association Ecology and Evolution. Vega F. E and Blackwell M. (ur.), Oxford University Press, Oxford, UK. 257–291 str.
Hernandez V. A., Galleguillos F., Robinson S. 2016. Fungal pigments from spalting fungi attenuating blue stain in Pinus spp Int. Biodeter. Biodegr. 107: 154–157.
Humar M., Vek V., Bučar B. 2008. Properties of blue-stained wood. Wood Industry 59: 75–79.
Jankowiak R., Kacprzyk M., Młynarczyk M. 2009. Diversity of ophiostomatoid fungi associated with bark beetles (Coleoptera: Scolytidae) colonizing branches of Norway spruce (Picea abies) in southern Poland. Biologia 64: 1170–1177.
Kirisits T. 2001. Studies on the Association of Ophiostomatoid Fungi with Bark Beetles in Austria with Special Emphasis on Ips Typographus and Ips Cembrae and their Associated Fungi Ceratocystis Polonica and Ceratocystis Laricicola. Ph. D. Dissertation, Univeristät für bodenkultur Wien, Wien, Austria.
Lanvermann C., Hass P., Wittel F. K., Niemz P. 2014. Mechanical properties of Norway spruce: Intra-ring variation and generic behavior of earlywood and latewood until failure. BioResources 9, 1: 10–-119.
Lehringer C., Hillebrand K., Richter K., Arnold M., Schwarze F. W. M. R., Militz H. 2010. Anatomy of bioincised Norway spruce wood. Int. Biodeter. Biodegr. 64: 346–355.
Liese W. 1964. Über den Abbau verholzter Zellwände durch Moderfäulepilze. Holz Roh- Werkstoff 22: 289–295.
Mai C., Kües U., Militz H. 2004. Biotechnology in the wood industry. b, Appl. Microbiol. Biot. 63: 477–494.
Meyer-Veltrup L., Brischke C., Alfredsen G., Humar M., Flæte P. O., Isaksson T., Larsson Brelid P., Westin M., Jermer J. 2017. The combined effect of wetting ability and durability on outdoor performance of wood – Development and verification of a new prediction approach. Wood Sci. Technol. 51, 3: 615–637.
Paine T. D., Raffa K. F., Harrington T. C. 1997. Interactions among scolytid bark beetles, their associated fungi, and live host conifers. Annual Review Entomology 42: 176–206.
Ratnasingam J., Ramasamy G., Ioras F. 2016. The influence of log felling season on the extent of discoloration in rubberwood sawn timber during the kiln drying process. BioResources 11, 2: 5003–5012.
Repe A., Bojanović S., Jurc M. 2015. Pathogenicity of ophiostomatoid fungi on Picea abies in Slovenia. Forest Pathol. 45: 290–297.
Repe A., Kirisits T., Piškur B., De Groot M., Kump B., Jurc M. 2013. Ophiostomatoid fungi associated with three spruce-infesting bark beetles in Slovenia. Ann. Forest Sci. 70: 717–727.
Schirp A., Farrell R. L., Kreber B., Singh A. P. 2003. Advances in understanding the ability of sapstaining fungi to produce cell wall-degrading enzymes. Wood and Fiber Sci. 35: 43–-444.
Schmidt O. 2006. Wood and Tree Fungi, Springer, Berlin, Germany.
Sharpe P. R., Dickinson D. J. 1992. Blue Stain in Service on Wood Surface Coatings Part 1. The Nutritional Requirements of Aureobasidium pullulans (IRG/WP 92-1556), International Research Group on Wood Protection, Stockholm, Sweden.
Thaler N., Lesar B., Kariž M., Humar M. 2012. Bioincising of Norway spruce wood using wood inhabiting fungi. Int. Biodeter. Biodegr. 68: 5–-55.
Troya De M. T., Navarrete A. M., Relano E. 1990. Analysis of the Degradation of Carbohydrates by Blue-Stain Fungi (IRG/WP 90-1457), International Research Group on Wood Protection, Stockholm, Sweden.
Wagenführ R. 1996. Holzatlas, Leipzig, Fachbuchverlag. 688 str.
Zink P., Fengel D. 1989. Studies on the coloring matter of blue-stain fungi, Holzforschung. 43: 37–-374. DOI: 10.1515/hfsg.1989.43.6.371
Zobel J. B., Buijtenen J. P. 1989. Wood Variation. Its Causes and Control, Springer-Verlag, Berlin, Germany.