Vzroki, analiza nezgod

Zakaj pride do nezgode? Razumevanje, zakaj se je nezgoda pripetila, je pomembno pri preventivi v podobnih situacijah v prihodnosti. 

Začeli bomo z objavo konkretnih opisov in analiz posameznih nezgod pri delu v gozdu, ker na poljuden način razlagajo kaj se je zgodilo, zakaj in kaj se lahko naučimo.

Branko Štampar – avtor knjige

Branko Štampar je bil sodni izvedenec in cenilec za gozdarsko stroko in je avtor knjige z naslovom Nesreče pri delu v gozdu, ki je izšla v Mariboru v samozaložbi leta 2017. Knjiga je bila objavljena v fizični obliki v nakladi le 100 kosov, zato želimo razširiti doseg z objavami na tej spletni strani. Zgodbe (resnične) so zanimive in poučne ter napisane v priljudnem jeziku.

Sledi avtorjeva predstavitev v lastnih besedah.

Sem univerzitetni diplomirani inženir gozdarstva. 40 let sem bil zaposlen na Gozdnem gospodarstvu Maribor, sedaj sem upokojenec. Okoli 40 let sem sodni izvedenec in cenilec za gozdarsko stroko, trenutno pa sem edini sodni izvedenec za nesreče pri delu v gozdarstvu v Sloveniji. Upam in želim si, da bi me kmalu nadomestili mlajši gozdarski kolegi.

Vso delovno dobo sem preživel v gozdarski operativi. Prvih deset let sem bil gozdarski »vajenec« v Dravski dolini in nato nekaj let sektorski vodja pri gradnji gozdnih cest na Pohorju in na Kozjaku. Naslednjih deset let sem bil pomočnik vodje gozdnega obrata za nedržavni sektor na področju Slovenskih goric. Tretjo četrtino delovne dobe sem bil vodja centralnega mehaniziranega skladišča za iglavce v Limbušu pri Mariboru. To je bilo v prejšnjem stoletju največje mehanizirano skladišče za iglavce v bivši skupni državi. Zadnjih deset let pa sem bil vodja gozdnega obrata Ruše v Dravski dolini, ki sem ga moral prevzeti s 132 zaposlenimi, petimi gozdarskimi kamioni in dvanajstimi gozdarskimi traktorji.

V tem času sem doživel mnogo lepega, se naučil mnogo novega, doživel pa kar nekaj delovnih nesreč pri delu v gozdu, od tega tudi nekaj smrtnih. Teh žalostnih in tragičnih trenutkov se ne spominjam rad. Ko se sodelavec težko poškoduje ali celo umre pri delu v gozdu, nikomur ni vseeno.

 

Kazalo prispevkov:

1. prispevek – Smrtna nesreča pri ročnem spravilu drv

2. prispevek – Pri podiranju drevesa hudo ranjen gozdni delavec

1. prispevek – Smrtna nesreča pri ročnem spravilu drv

Okrožno sodišče mi je po preiskovalnem sodniku poslalo odredbo, da naj v kazenski zadevi zoper obdolženca izdelam izvedeniško mnenje s področja varstva pri delu v gozdarstvu.

Izvedencu se naroča, da pregleda sodni spis in dokumentacijo ter odgovori na sledeča vprašanja:

  • Na kakšen način je prišlo do predmetne delovne nesreče pri spravilu lesa v dolino?
  • Na kakšen način se pravilno zavaruje mesto, kjer se spravlja les v dolino?
  • Ali je bilo v konkretnem primeru mesto spravljanja lesa v dolino primerno zavarovano?
  • V kolikor bi izvedenec pri svojem delu ugotovil še kakšne druge, za boljšo razjasnitev te zadeve pomembne okoliščine, naj svoje mnenje poda tudi glede teh.

Ta resnična in tragična zgodba mi je še posebno segla v srce. Zakaj? Zato, ker sva se z obdolžencem dolgo pogovarjala, bila tri ure na kraju nesreče na terenu, preverila vse okoliščine nesreče, pregledala skoraj vsak kvadratni meter gozda, kjer je človek umrl in na koncu sem bil sam pri sebi sto odstotno prepričan, da obdolženec ni kriv za smrtno nesrečo.

V izvedeniškem mnenju sem sodišču uvodoma na kratko predstavil besedilo iz Pravilnika o varstvu pri delu v gozdarstvu, zlasti člene od 26 do 29, ki govorijo o ročnem spravilu lesa.

KAKO SE JE VSE SKUPAJ ZGODILO?

Lastnik manjšega varovalnega gozda na veliki strmini (preko 45 stopinj) je izdelal okoli 4 prm (prostorne metre) drv listavcev, ki mu jih je prej odkazal revirni gozdar. Med drevesi listavcev je bila tudi ena smrekova sušica. Vse odkazano drevje listavcev je bilo drobno (do 20 cm), le suha smreka je bila malo debelejša (od 30 do 35 cm). Ves ta les je bil razrezan na metrska polena ali okroglice, malo tanjši les (vejevje) pa je bil tudi daljši.

Teren v gozdu je bil strm, spravilnih poti pa nobenih. Le spodaj, približno 150 metrov od kraja, kjer so bila zložena drva, je slabša traktorska vlaka ob potoku. Pač pa je bila na strmini 3 do 5 metrov široka in do 100 metrov dolga naravna zemeljska drča, po kateri je možno drva ali ostali les ročno spraviti navzdol. Ob spodnjem delu strme zemeljske drče je potekala ozka (od 0,5 do 1 m široka) steza oz. potka skozi gozd, ki jo je nekoč ročno izkopal prijatelj - vikendaš in sosed lastnika gozda. Ta „vikendaška steza" je bližnjica do vikend hišice (ki stoji v bližini, malo višje) in ne služi kot planinska pot ter ni markirana. Namenjena je le vikendašem!

Ker gre v tem primeru za gozdni alpski svet, je tu ob koncu tedna kar precej planincev in pohodnikov, ki vedo za to stezo. Drva je enkrat treba spraviti v dolino do traktorske vlake in nato domov, vendar ne gre drugače kot ročno.

KAKO IN KDAJ TO NAPRAVITI?

Soseda in prijatelja sta se dogovorila, da to delo (spravilo drv) namenoma opravita nek torek dopoldan (po soboti in nedelji), ko so bila tla v gozdu po dežju še vlažna in ko tam ni pričakovati ne planincev in ne pohodnikov. Les ali gozdni sortimenti na vlažnih tleh bolje in lažje drsijo. Načrt dela je bil takšen, da lastnik gozda z roko meče zgoraj drva v zemeljsko drčo, prijatelj vikendaš pa na spodnji stezi za vsak slučaj pazi, če bi kdo slučajno prikorakal po stezi skozi gozd, da ga opozori na nevarnost.

Oba sta se točno in natančno dogovorila, kje naj prijatelj vikendaš na stezi stoji, da bo varen pred letečimi poleni. 17 metrov proč od sredine drče je imel varen zaklon. Na zgornji strani steze sta ga dodatno ščitili še dve smreki. Delo se je pričelo. Vsakih nekaj minut je lastnik gozda od zgoraj poklical prijatelja na stezi in ta se mu je glasno odzval. To delo je trajalo kar nekaj časa in kup drv listavcev se je manjšal.

Tudi nekaj smrekovih drv (1 meter dolge hlodiče) je treba spraviti dol in po drči in zraku je letel tudi smrekov hlodič (okroglica). Lastnik gozda je spet poklical prijatelja na stezi, toda odziva več ni bilo. Oni zgoraj ponovno, še glasneje kliče, pa spet tišina. Zadeva postaja mučna in resna. Zato se lastnik gozda odloči, da gre dol na stezo in pogleda, kaj je narobe.

Na mestu, kjer sta se dogovorila, da naj prijatelj stoji in straži, ga ni bilo, bil je samo njegov nahrbtnik. 1O metrov proč od sredine drče, na nezavarovanem kraju, je ležal prijateljev klobuk in zlomljena očala, mrtev sosed in prijatelj pa 15 do 20 metrov nižje na traktorski vlaki.

ZAKAJ?

Nesrečnega človeka je zadel 1 meter dolg smrekov hlodič, premera okoli 35 cm in kubature 0,10 m3 , težek od 60 do 70 kg. Bistveno je morda to, da listavci, ki so težji od smreke, ne frčijo ali letijo tako hitro po zraku kot iglavci, saj tudi zaradi svoje večje teže, ukrivljenosti, lesa v lubju In dolžine (tanjši kosi so bili daljši od enega metra) prej padejo na tla kot iglavci!

Les iglavcev, ki je lažji in je brez lubja (pri sušicah), pravilno valjast, odrezan na 1 meter dolžine pa bolj (hitreje) frči ali leti po zraku, če ga človek potisne po pobočju navzdol. Pri tem se les iglavcev (ker je lažji), bolj odbija od tal, dreves, ovir na zemlji in tako lomi vse pred seboj (tudi človeka).

Pomembno je omeniti tudi, da po zraku ali zemlji potujoči ali leteči les povzroča določen hrup, ropot ali močan šum. Ob tem se mi postavlja vprašanje, zakaj sosed vikendaš ni slišal hrupa ali ropota, ki se je začeI zgoraj, 100 do 120 metrov od kraja, kjer je stal in trajal vsaj 1O do 20 sekund!

Za ročno spravilo drv, kjer so sortimenti dolgi 1 m, nista potrebna dva delavca, saj teža enega takšnega kosa lesa ni prevelika za enega moškega, zlasti, če se ročno spravilo opravlja na strmem terenu. Edino „orodje" pri ročnem spravilu lesa so zdrave in močne roke ter cepin.

Smreka - lubadarka (ali sušica) je stala na skrajni levi strani strme, suhe, naravne in kotanjaste drče (če gledaš od vrha navzdol) in ta pozicija je bila usodna. Smrekov odrezek je na začetku svoje poti (ko ga je lastnik gozda poriniI Ievo zgoraj v drčo) zletel v drčo, ker pa se na dnu drče oziroma na nasprotni strani drče (na brežini) ni odbil ali ustavil (kot pred tem vsi ostali sortimenti), ampak je drčo preskočil in skrenil vstran od normalno predvidene poti po drči navzdol. Zaradi manjše teže, sile in hitrosti je smrekov hlodič nepredvidljivo spremenil svojo smer. Na svoji rušilni poti se je odbijal od dreves, skal, od zemlje, lomil veje in končno zadel človeka.

Tam, kjer je ležal pokojnikov nahrbtnik, malo nad stezo, še danes rasteta dve smreki, oddaljeni od steze 1,5 do 3,0 metre in ki dajeta (ali bi dali) ustrezno ali zadostno zaščito pred zgoraj padajočim lesom!!! Če bi pokojnik stal tam, kjer sta se z lastnikom gozda dogovorila, se mu ne bi zgodilo nič, oziroma bi imel v dveh še stoječih smrekah ustrezen in varen zaklon, četudi bi les letel po zraku v tej smeri!

OB KONCU SE POSTAVLJA OB VSEM TEM VEČ VPRAŠANJ

Slika 1: Skica situacije nezgode.

Slika 1: Skica situacije nezgode.

Zakaj ni sosed ostal (ali stal) pri svojem nahrbtniku, okoli 17 metrov varno oddaljen sredine drče, kjer bi bil na varnem in bi lepo stražil svoj konec poti, s katerega je videl še približno 20 do 25 metrov naprej na nasprotni konec poti?

Zakaj ni slišal ropota prihajajočega in letečega kosa lesa in se zaradi tega umaknil?

Zakaj se ni vsaj ulegel (ali vrgel) na tla tam, kjer ga je kasneje zadel kos lesa, seveda, če ga je pravočasno videl in slišal?

ODGOVORI NA POSTAVLJENA VPRAŠANJA

Odgovor na prvo vprašanje: Do delovne nesreče je prišlo izključno zaradi nepazljivosti ali morda trenutne nezbranosti soseda - stražarja na stezi. Če bi stal in čakal pri nahrbtniku, kot sta se natančno dogovorila in okoli 17 metrov oddaljen od sredine zemeljske drče, bi ostal živ.

Odgovor na drugo vprašanje: Pravilnik o varstvu pri delu v gozdarstvu, 29. člen, tretji odstavek, pravi: Med spravilom lesa mora biti območje spravila zavarovano z vidnimi opozorilnimi znaki, po potrebi z zaporo ali s stražarji. Slednje je bilo izvedeno! Ker se je les spravljal po pobočju, kjer ni javnih ali gozdnih cest in drugih javnih prometnic, ni bilo treba niti možno postaviti vidnih opozorilnih znakov (tabel), iz istih razlogov tudi zapora ni bila potrebna. Kljub vsemu pa se je lastnik gozda odločil za stražo na poti ali stezi, če bi pa le kdo slučajno prihajal po njej. Torej, postavil je stražarja in kljub temu, da ne pozna omenjenega pravilnika, poskrbel za varnost. Tudi z zvočnimi znaki (klici) sta se med delom sporazumevala (in slišala), saj vidno polje med obema ni bilo dovolj pregledno.

Odgovor na tretje vprašanje: Trdim, da je bilo področje ročnega spravila lesa za dane pogoje dela primerno in ustrezno zavarovano. Za tak primer je povsem dovolj en stražar na spodnji poti v zaklonu in varni razdalji od linije spravila (poti) lesa in drugi delavec zgoraj, ki spravlja (ali meče) drva po drči navzdol, prisotno pa je tudi redno zvočno (glasno) opozarjanje z vzkliki ali klicanjem imena. Delavec na strmem terenu pri ročnem spravilu ne potrebuje pomočnika, saj delo lahko opravi sam.

2. prispevek – Pri podiranju drevesa hudo ranjen gozdni delavec

Deset let po nesreči sem od delovnega sodišča dobil dopis in sklep, s katerim me v sporni zadevi postavljajo za sodnega izvedenca gozdarske stroke. Pod pismen sklep je bil podpisan predsednik senata.

V tej zadevi je šlo za individualni delovni spor, v katerem tožnik (gozdni delavec) preko odvetnika zaradi odškodnine toži gozdno gospodarstvo, ki ima prav tako svojega odvetnika.

V sklepu, ki sem ga prejel od delovnega sodišča, mi je bilo naročeno, da na terenskem ogledu na kraju dogodka kar na terenu v prisotnosti pravdnih strank in senata podam ustno izvedensko mnenje. Na terenski ogled je bil kot priča vabljen tudi sodelavec oškodovanca, ki je ponesrečencu pri nezgodi pomagal.

Kasneje sem bil vabljen še na ustno razpravo na delovno sodišče. Čisto določenih (konkretnih) vprašanj mi delovno sodišče ni postavilo, so me pa marsikaj v zvezi z varnim delom pri sečnji dreves spraševali kar na terenu (sodnik, ki je vodil postopek in oba odvetnika).

KAKO SE JE VSE SKUPAJ ZGODILO?

Gozdni delavci nekega gozdnega gospodarstva so šli na delo, podirat gozdno drevje. Vsi so bili zdravi in sposobni za takšno delo, tudi vprašalnik (test) iz varstva pri delu so v redu izpolnili.

V tem primeru je delavec - sekač podiral debelo bukev. Ko je ta padala, je zadela krošnjo sosednjega drevesa, ki je zanihalo, pri tem se je odlomila debela veja sosednjega drevesa in kot katapult odletela nazaj, kjer je stal delavec. Katapultirana veja je sekača hudo ranila po zgornjem delu telesa.

Eno od vprašanj na terenu je bilo: kdo je dolžan skrbeti za varstvo pri delu v gozdu? Odgovor: vsak sam v okviru delovnih zadolžitev! Natančnih navodil za podiranje konkretnih dreves pa ni.

Na drugo vprašanje, kam se delavec umakne in kaj dela pri padajočem drevesu, je odgovor takšen: ko drevo počasi pada (če je pravilna tehnika dela!), se delavec umakne nazaj in vstran in ves čas gleda padajoče drevo.

Tukaj naj omenim še sledeče: ko dobim od sodišča različna vprašanja, moram na njih odgovoriti. Na večino vprašanj znam odgovoriti takoj. Včasih pa so vprašanja postavljena dvoumno in ne vem, kako bi odgovoril. V takih primerih se vedno posvetujem se s svojimi gozdarskimi kolegi v operativi, pa tudi z izkušenimi gozdnimi delavci.

Spisu v predmetni zadevi je bilo priloženih nekaj skic kraja delovne nesreče, s katerimi pa si nisem mogel dosti pomagati. Tudi nekaj črno belih fotografij je bilo priloženih, iz katerih se je videlo, da se je podiralo v gosta zaraščenem bukovem gozdu in na strmem terenu. Prič pri samem podiranju tudi ni bilo, saj sta sodelavca s traktorjem spravljala les v bližini.

TERENSKI OGLED KRAJA NESREČE

Deset let po nesreči na terenu nismo več našli bukovega panja. V tem času se je vse spremenilo. Tudi oblika gozdnega sestoja (gozda) je bila drugačna. Tam, kjer so prej rasle stare bukve, je kasneje (zaradi vdora sončne svetlobe) vse prerasel črni bezeg. Delavec nam je pokazal približno mesto, kjer naj bi rasla usodna bukev.

Ko sem na terenu delavca vprašal, kako je bukev podiral, mi je na drugem, bližnjem starem bukovem panju pokazal, da po „ritenski metodi" (?), za katero še nikoli nisem slišal, saj ne obstaja. Po njegovem je to postopek podiranja naprej nagnjenega drevesa z vbodnim rezom za ščetino (tam, kjer se podžaguje) in nato žaganje z motorno žago nazaj proti najbolj napetim drevesnim vlaknom.

Pri terenskem ogledu je bil zraven tudi gozdar, ki je na GG-ju zadolžen za varstvo pri delu. Pokazal nam je nove barvne fotografije bukovega panja, pri katerem se je delavec ponesrečil. Te barvne fotografije so bile narejene kakšno leto po delovni nesreči (in niso bile priložene v spisu) ter so edini verodostojni dokaz, kako je delavec podiral drevo.

Delavec je pri terenskem ogledu tudi dejal, da ga je pri podiranju debele bukve ovirala majhna bukev (debela manj kot 10 cm), ki je bila od debelega drevesa oddaljena okoli en meter. Če ga je tanjša bukev pri delu ovirala, bi jo moral posekati in si s tem dobro očistiti delovno okolico.

ZAKLJUČEK IN MNENJE O VZROKU NESREČE

Iz priloženih barvnih fotografij bukovega panja v spisu se vidi, daje delavec najprej pravilno naredil zasek. Verjetno je nato po njegovi ,,ritenski metodi" začel delati vbodni rez in je vodil motorko proti zadnjemu delu debla z enim potegom, kar kaže panj nad zasekom - ploskev podžagovanja je gladka.

V neki izjavi (v spisu) pa delavec izjavlja, da je na panju nekaj popravljal! Kaj je popravljal, v spisu ne piše. Na dveh barvnih fotografijah se dobro vidi, da je delavec popravljal zasek v deblu in ga poglabljal. To popravilo zaseka vidno loči nova črta (stik med dvema ločenima rezoma z motorko). Vrh zaseka, ki bi moral biti popolnoma raven, pa je napačen, je neraven in zaobljen!

Na fotografiji panja ni videti nobene ščetine (!), ker je ni bilo. ln ker je ni bilo, je drevo zelo hitro padlo, delavec pa se na strmem terenu ni mogel dovolj hitro in varno umakniti. Vendar pa moram povedati še nekaj. Tudi če se delavec ob podiranju tega drevesa ne bi čisto nič umaknil, ga drevo ne bi zadelo in poškodovalo, saj je zaradi težišča drevesa proč od strmine terena drevo odnesla (vrglo) daleč navzdol, proč od stoječega delavca.

Če bi delavec pri podiranju gledal padajoče drevo, v krošnjo tega in ostalih dreves na poti padajočega drevesa, bi se verjetno lahko dovolj hitro in varno umaknil padajočemu kosu drugega odlomljenega drevesa.

Res pa je še nekaj: tudi najbolj izkušenega gozdnega delavca (sekača - motorista) lahko pri upoštevanju vseh varnostnih ukrepov in pravil v gozdu doleti nepredviden dogodek, ki lahko povzroči delovno nezgodo ali nesrečo.

Gozd ni pisarna ali delavnica, kjer vzameš metlo in vse lepo počistiš in zložiš na pravo mesto. Vsak kvadratni meter tal v gozdu je drugačen, vsako drevo je drugačno in raste na svojevrstnem kraju. Zaradi vsega tega je treba strogo upoštevati pravila varnega dela pri podiranju gozdnega drevja, hkrati pa je treba znati ta pravila ustrezno prilagajati konkretnim primerom v gozdu, za kar so potrebne dolgoletne izkušnje.