V zadnjem času po vsej Sloveniji opažamo hiranje navadne bukve (Fagus sylvatica L.). Cilj prispevka je predstaviti dolgoročen trend osutosti krošnje navadne bukve v Sloveniji in pojasniti delež osutosti bukove krošnje s pomočjo podatkov iz popisa povzročiteljev poškodb v okviru vsakoletnega popisa razvrednotenja in poškodovanosti gozdov. Pri tem smo uporabili podatkovno zbirko o spremljanju osutosti in poškodovanosti dreves na M6 stalnih vzorčnih ploskvah (Nivo I) na sistematični mreži 16 × 16 km v obdobju 1993–2020. Rezultati kažejo, da se je povprečna osutost bukove krošnje od leta 1993 do 2020 povečala iz 13,9 % na 32,2 %. Dolgoročen linearen trend je pokazal, da se je povprečna osutost bukove krošnje povečala za 0,63 % na leto. Za trend povprečne osutosti bukve je bilo prelomno izjemno sušno leto 2003, ko se je trend osutosti povečal iz 0,61 % na 0,94 % na leto. Trend večanja osutosti bukve smo zaznali na vseh obravnavanih lokacijah. Ugotovili smo, da se povprečna osutost bukve hitreje veča na jugu in zahodu države. Katastrofalen žledolom leta 2014 je povzročil drastično spremembo povzročiteljev osutosti bukve. V obdobju pred žledolomom leta 2014 so osutost bukove krošnje najbolje pojasnjevale poškodbe zaradi žuželk. Po žledolomu leta 2014 so se povečale poškodbe bukve zaradi žleda, gliv, neposrednih človekovih vplivov (obsežne sanacije žledoloma) in drugih dejavnikov. Žledolom je na bukovih gozdovih pustil trajne posledice, saj so poškodbe zaradi žleda in posledično sanacije vidne še dandanes, kar je razvidno tudi iz popisa povzročiteljev poškodb bukve. V zadnjih dveh letih, 2019–2020, so glive najpomembnejše povzročiteljice poškodb bukve. Po letu 2014 pa se je zmanjšala poškodovanost bukve zaradi žuželk. Natančnih vzrokov za splošno slabšanje zdravstvenega stanja bukve po vsej Sloveniji še ne poznamo.
Ključne besede: Fagus sylvatica, poškodovanost, krošnja, zdravje, hiranje, kompleksna bolezen, bukov gozd, vitalnost, podnebne spremembe, žledolom, suša
1. UVOD
Eden izmed ključnih mednarodno uveljavljenih kazalnikov za ocenjevanje življenjske moči dreves oz. njihove vitalnosti je osutost drevesnih krošenj. Kazalnik so razvili znotraj delovne skupine International Cooperative Programme of Forests (ICP Forest) in je mednarodno primerljiv ter ga kot pokazatelja za ohranjanje zdravja in vitalnosti gozdnih ekosistemov navajajo številna mednarodna (Europe, 2020; OECD, 2021) in tudi domača poročila (MKGP, 2016; Skudnik in Planinšek, 2020). V Sloveniji spremljamo vitalnost gozdnih ekosistemov od leta 1986 in leta 2000 je bilo spremljanje sistemsko urejeno s Pravilnikom o varstvu gozdov (RS, 2009).
Navadna bukev (Fagus sylvatica L.) je najpogostejša drevesna vrsta v Sloveniji, saj predstavlja kar 33,4 % celotne lesne zaloge in glede na trenutne razmere se bo njen delež v prihodnje še povečeval (Skudnik in sod., 2019). V zadnjih desetih letih se povprečna osutost bukove krošnje vztrajno povečuje (Ogris, 2020; Ogris in Skudnik, 2020). V zadnjih letih je povprečna osutost bukve presegla 30 %, kar je znak za alarm, saj je tolikšna poškodovanost navadno nepovrnljiva in dolgoročno usodna za drevo (Slika 1).
Natančnih vzrokov za splošno slabšanje osutosti bukve po vsej Sloveniji ne poznamo. Domnevno je hiranje bukve posledica množice škodljivih organizmov in škodljivih abiotskih dejavnikov ter njihovih medsebojnih vplivov, ki povzročajo t.i. kompleksno bolezen navadne bukve, ki se kaže kot dolgoročno hiranje ali počasno propadanje tako posameznih dreves kot celotnih bukovih sestojev (Ogris, 2020).
Hiranje bukve so zabeležili tudi drugod v Evropi (Brück-Dyckhoff in sod., 2019; Rohner in sod., 2021). Na Bavarskem v Nemčiji so ugotovili, da so v proces hiranja bukve vpletene fitoftore (Phytophthora spp.), daljša obdobja z obilnim deževjem in suše (Jung, 2009). Podobno ugotavljajo tudi v Italiji (Vettraino in sod., 2008). K hiranju bukve prispevajo tudi drugi škodljivi dejavniki, npr. pooglenitev bukve, ki jo povzroča sicer endofitna gliva Biscogniauxia nummularia (Bull.) Kuntze ob sušnem stresu (Granata in Sidoti, 2004). Tudi na Madžarskem so zabeležili hiranje bukve zaradi sušnega stresa, pojava pooglenitve bukve in še nekaterih drugih škodljivcev (Lakatos in Molnár, 2009). Vse kaže, da bukev postaja ranljivejša zaradi suše in toplejšega podnebja (Chakraborty in sod., 2021).
Povečevanje stopnje osutosti krošnje ne velja samo za bukev, ampak tudi številne druge drevesne vrste. Z obširno raziskavo poškodovanosti krošnje gozdov v Evropi, ki se raztezajo na več kot 30 milijonov hektarov, so ugotovili, da se je poškodovanost krošenj v obdobju 32 let, od leta 1984 do 2016, povečala za dvakrat, povprečno za 2,4 na leto (Senf in sod., 2018).
Trend večanja osutosti bukve v Sloveniji je bil ugotovljen že za obdobje od 2009 do 2019 (Ogris, 2020; Ogris in Skudnik, 2020). V tem obdobju se je povprečna osutost bukve povečala za skoraj 10 %, t.j. iz 24,4 % na 34,2 %. Manjka pa podobna analiza trenda osutosti bukve za daljše obdobje, s katero bi pojasnili morebitno variabilnost osutosti bukve. Zato smo si za cilja raziskave postavili: (1) ugotoviti, kakšen je bil dolgoročen trend osutosti krošnje navadne bukve v Sloveniji v obdobju od 1993 do 2020 in (2) pojasniti osutost krošnje bukve s pomočjo podatkov iz popisa razvrednotenja in poškodovanosti gozdov (RS, 2009).
2. METODE
Uporabili smo podatkovno zbirko Popisa razvrednotenja in poškodovanosti gozdov v Sloveniji, ki jo vzdržuje Gozdarski inštitut Slovenije. Podatke o osutosti zbiramo letno na sistematični vzorčni mreži traktov (16 × 16 km; Nivo I ploskve), ki so sestavljeni iz štirih ploskev M6 (metoda šestih najbližjih dreves), kjer vsakemu drevesu na podlagi kazalnika osutosti in popisa poškodb ocenimo vitalnost (Kovač in sod., 2014). Na sistematičen in primerljiv način podatke zbiramo od leta 1991. Podatki, uporabljeni v analizi, se nanašajo na obdobje 1993–2020 (GIS, 2021). Statistični koncept popisa temelji na naključnem sistematičnem vzorčenju v grozdih (angl. cluster sampling), kjer je vsak grozd sestavljen iz štirih ploskev po šest dreves. Drevesa ostajajo v vzorcu, dokler ne odmrejo ali pa jih posekamo. V takem primeru jih nadomestimo z novimi. Postopek ocenjevanja osutosti tako poteka v dveh delovnih fazah. V prvi v skladu s protokolom statističnega izbora določimo vzorčna drevesa, v drugi pa se vsakemu izbranemu drevesu ocenimo osutost vsako leto od junija do avgusta. Da je kazalnik osutosti mednarodno primerljiv, vsako drugo leto poteka vseevropsko umerjanje terenskih popisovalcev na primeru okoli 200 fotografij dreves. Pri vseh sodelujočih državah je metodologija enotna in tako med seboj primerljiva.
Trend poškodovanosti navadne bukve smo ocenjevali na podlagi povprečne osutosti krošnje na vseh ploskvah, kjer se pojavlja bukev in kjer je bila osutost ocenjena. Upoštevali smo samo drevesa, ki so bila nadvladujoča, vladujoča in sovladujoča, tj. drevesa, ki tvorijo streho gozdnega sestoja in zato tekmovanje ali zasenčenost bistveno ne vplivata na osutost.
V obdobju 1993–2020 se je bukev pojavljala na 25 do 34 traktih od skupaj 44-ih, povprečno na 31-ih. Med leti se je število dreves v vzorcu spreminjalo, in sicer se je gibalo od 271 do 394, povprečno 338 na leto. Skupno število dreves, ki jim vsako leto ocenimo osutost, je 1056. Zaradi prej navedenega pogoja o socialnem položaju dreves je bilo v končno analizo vključenih manj dreves bukve, in sicer od 195 do 357, povprečno 280 dreves bukve na leto.
Čeprav popis razvrednotenja in poškodovanosti gozdov poteka na sistematičen in primerljiv način že od leta 1991, smo v analizo vključili samo podatke od leta 1993 naprej, ker je bila v letu 1991 osutost bukve popisana na značilno manjšem vzorcu (133), leta 1992 pa je potekala nacionalna inventura na sistematični mreži 4 × 4 km.
Od leta 2009 vsem drevesom, ki jim ocenimo osutost, popišemo tudi povzročitelje poškodb drevja, in sicer po navodilih popisa povzročiteljev poškodb drevja (Jurc in Jurc, 2014). Navodila so povzeta in za slovenske razmere prirejena po uradni metodologiji ICP Forests (Eichhorn in sod., 2020). Zabeležimo najmanj glavno kategorijo povzročitelja poškodb, kot so: divjad in objedanje, žuželke, glive, abiotski dejavniki, neposredni človekovi vplivi, ogenj, onesnažen zrak, drugi dejavniki in raziskovano, vendar nedoločeno. V kategoriji neposredni človekov vpliv so vključene predvsem poškodbe zaradi gojitvenih ukrepov in gospodarjenja z gozdovi. V kategorijo drugi dejavniki pa so vključene poškodbe zaradi zajedavskih rastlin, bakterij, nematod, konkurence, zasenčenosti idr. Poleg povzročitelja beležimo še veliko drugih spremenljivk, med katerimi smo za analizo uporabili samo osutost krošnje in obseg poškodbe. Osutost je definirana kot (Kovač in sod., 2014): "Osutost je okularno ocenjen delež (%) manjkajočih asimilacijskih organov (listov, iglic) v primerjavi z namišljenim normalnim drevesom istega socialnega položaja, iste drevesne vrste in z enakega rastišča. Ocenjuje se na 5 % natančno." Obseg poškodbe je definiran kot (Jurc in Jurc, 2014): "Obseg poškodb prikazuje velikost – obseg, količino (v %) prizadetega dela drevesa, ki ga je prizadel škodljiv dejavnik. Skupni obseg krošnje izražamo z deležem (%) površine listnega aparata krošnje in je tisti del skupne osutosti, ki jo je mogoče nedvoumno pripisati znanim povzročiteljem. Poškodbe vej so izražene kot % vseh vej, poškodbe debla so izražene kot % obsega debla." Obseg poškodbe prav tako ocenjujemo na 5 % natančno. Popis povzročiteljev poškodb drevja na ploskvah M6 se je začel leta 2009 in od takrat poteka vsako leto. Zato je analiza povzročiteljev poškodovanosti bukve omejena na obdobje 2009–2020.
Trende smo ugotavljali s pomočjo enostavne linearne regresije v statističnem programu R (R Core Team, 2021). Grafikone smo izrisali v programu Microsoft Excel 16.0, karto pa smo izrisali v programu Esri ArcMap 10.6.1.
3. REZULTATI
Od leta 1993 do 2020 se je povprečna osutost bukove krošnje povečala iz 13,9 % na 32,2 % (Slika 2). Dolgoročen linearen trend je pokazal, da se je povprečna osutost bukove krošnje povečala za 0,63 % na leto, pri čemer je delež pojasnjene variance znašal 88,9 % in korelacija je bila statistično značilna (p < 0,001). Leta 2003 se je povprečna osutost bukve značilno zmanjšala glede na povprečno osutost bukove krošnje v obdobju 1993–2002 (t = 6,079; df = 16; p < 0,001). Zato smo izračunali še linearen trend do leta 2003 in po letu 2003. Linearen trend do leta 2003 je bil podoben kot za celotno obravnavano obdobje, t.j. regresijski koeficient je znašal 0,61 (p = 0,005). Regresijski koeficient za obdobje 2003–2020 je bil višji, t.j. 0,94, in pojasnjen delež variance je bil zelo visok (96,8 %; p < 0,001). Izračunali smo tudi linearen trend po letu 2014, ko je bil katastrofalen žledolom, in ugotovili, da je regresijski koeficient podoben (0,97; r2 = 95,6 %; p < 0,001) kot za obdobje po letu 2003.
Preverili smo linearni trend povprečne osutosti krošnje po posameznih traktih (Slika 3). Korelacija je bila statistično značilna na 21 traktih pri stopnji zaupanja 1 %. Na vseh teh traktih je bilo zaznati pozitivno korelacijo povprečne osutosti bukove krošnje, kjer je regresijski koeficient znašal 0,24–2,63. Ugotovili smo, da se povprečna osutost bukve hitreje veča na jugu in zahodu države, kjer je regresijski koeficient znašal 0,84–2,63 in z visokim koeficientom determinacije (r2 = 0,79–0,91). V osrednjem delu države je bila stopnja večanja povprečne osutosti bukve zmerna na večini traktov, tj. povprečno 0,29–0,52 % na leto. Prav tako je bila stopnja večanja povprečne osutosti bukve zmerna tudi na severu države, tj. regresijski koeficient je znašal 0,25–0,48, vendar z izjemo na vzorčni ploskvi v gozdnogospodarskem območju Slovenj Gradec, kjer je regresijski koeficient znašal 1,32.
Od leta 2009 do 2013 se povprečna poškodovanost krošnje bukve zaradi različnih kategorij povzročiteljev poškodb ni bistveno spreminjala (Slika 4). V tem obdobju so največjo poškodovanost krošnje povzročali drugi dejavniki (povprečno 9,0 %), na drugem mestu so bile žuželke (povprečno 7,7 %), takoj za njimi glive (povprečno 7,3 %), na četrtem mestu so bili škodljivi abiotski dejavniki (povprečno 5,5 %), neposredni človekovi vplivi na poškodovanost krošnje pa so bili zanemarljivi (povprečno 0,8 %).
V obdobju 2009–2013 so osutost bukove krošnje najbolje pojasnjevale poškodbe zaradi žuželk (povprečno 28,6 %), predvsem minerji listov, potem drugi dejavniki (povprečno 26,1 %), glive so bile na tretjem mestu (povprečno 21,0 %), škodljivi abiotski dejavnik so pojasnili povprečno 16,7 % osutosti krošnje, neposredni človekovi vplivi pa samo 0,8 % (Slika 5).
Leta 2014 je bil katastrofalni žledolom (Veselič in sod., 2015), kar se je odrazilo tudi pri popisu povzročiteljev poškodb na ploskvah M6. V letu 2014 se je povprečna poškodovanost bukove krošnje zaradi škodljivih abiotskih dejavnikov povečala iz 7,3 % na 21,1 % (Slika 4). V letu 2015 se je povprečna poškodovanost bukove krošnje zaradi škodljivih abiotskih dejavnikov še nekoliko povečala, v naslednjih letih pa se je začela zmanjševati. V letu 2020 se je poškodovanost krošnje zaradi škodljivih dejavnikov ponovno malenkostno povečala, domnevno zaradi vetrolomov, ki so nastali v zadnjih nekaj letih (Breznikar, 2018). Škodljivi abiotski dejavniki so v letih 2014 in 2015 najbolje pojasnjevali povprečno osutost bukve, tj. kar 51,1 % (Slika 5). V naslednjih letih se je pojasnjevalna moč škodljivih abiotskih dejavnikov začela počasi zmanjševati in leta je 2020 znašala 41,5 %.
Po žledolomu leta 2014 so se začele povečevati poškodbe krošnje bukve zaradi kategorije drugih škodljivih dejavnikov. Poškodbe zaradi drugih škodljivih dejavnikov so dosegle višek v obdobju od 2016 do 2018, ko so znašale povprečno 17,8 %, potem pa so se počasi začele zmanjševati (Slika 4). Po letu 2015 so drugi škodljivi dejavniki najbolje pojasnjevali osutost krošnje, tj. povprečno 48,6–54,8 % (Slika 5).
Glive, ki povzročajo bolezni gozdnega drevja, so postale eno leto po žledolomu 2014 drugi najpomembnejši škodljiv dejavnik bukve, takoj za škodljivimi abiotskimi dejavniki, in so povzročile povprečno 16,3 % poškodovanost krošnje (Slika 4). V naslednji dveh letih, 2016 in 2017, smo zabeležili nekoliko manjšo poškodovanost bukve zaradi gliv, ki pa se je zatem ponovno povečala in v zadnjih dveh letih, 2019 in 2020, so glive najpomembnejši povzročitelj poškodb bukve. V zadnjih dveh letih, 2019 in 2020, glive dobro pojasnjujejo osutost krošnje bukve, saj so pojasnile kar 43,9 % osutosti bukve (Slika 5).
Žledolom leta 2014 je povzročil tudi drastično povečanje poškodb bukve zaradi neposrednih človekovih poškodb, saj se je sečnja bistveno povečala in kot posledica je bilo poškodovanih več dreves zaradi sečno-spravilnih dejavnosti. Leta 2014 je bila povprečna poškodovanost krošnje bukve zaradi neposrednih človekovih poškodb zgolj 0,6 %, leta 2016 pa je dosegla svoj maksimum v obravnavanem obdobju, tj. 13,3 % (Slika 4). V naslednjih letih, 2017–2020, so se neposredne poškodbe zaradi človeka malenkostno zmanjšale, vendar so ostale na značilno višji ravni kot pred žledolomom leta 2014 (povprečno 10,7 %). Neposredni človekovi škodljivi vplivi so po žledolomu v letih 2015 in 2016 dobro pojasnjevali povprečno osutost krošnje bukve (Slika 5). V naslednjih letih, 2017–2020, se je pojasnjevalna moč te skupine škodljivih dejavnikov zmanjšala; osutost krošnje bukve so bolje pojasnili škodljivi abiotski dejavniki, glive in drugi škodljivi dejavniki.
V obdobju 2009–2014 so žuželke kazale rahel trend povečanja poškodb bukove krošnje (od 6,8 % na 10,3 %). Po letu 2014 se je poškodovanost bukve zaradi žuželk začela zmanjševati in leta 2019 je povprečna poškodovanost krošnje zaradi žuželk znašala 5,7 %. V letu 2020 smo zaznali ponovno rahlo povečanje na 6,3 % (Slika 4). V obdobju 2016–2020 so žuželke povzročile najmanjšo povprečno poškodovanost krošnje bukve izmed vseh kategorij škodljivih dejavnikov. V tem obdobju, 2016–2020, so tudi najslabše pojasnjevale povprečno osutost krošnje bukve (Slika 5). V obdobju pred žledolomom 2014 so žuželke v posameznih letih najbolje pojasnjevale povprečno osutost bukove krošnje, tj. v letih 2010, 2011 in 2013.
4. RAZPRAVA IN ZAKLJUČKI
Z raziskavo smo potrdili pozitiven dolgoročen trend povečevanja osutosti bukove krošnje v obdobju 1993–2020. Na podlagi prostorske razporeditve ploskev lahko sklepamo, da se povprečna osutost bukove krošnje hitreje veča na jugu in zahodu države, nismo pa raziskovali vzrokov za ta pojav. Domnevamo, da imajo pri tem veliko vlogo talni tipi na karbonatnih podlagah in plitva tla z majhno zadrževalno sposobnostjo za vodo, na katerih hitreje nastane sušni stres (Vilhar in Simončič, 2012), poleg tega pa tudi razpored padavin čez leto in pojav sušnih obdobij. Ena izmed možnih razlag bi bil lahko tudi daljinski transport onesnaženega zraka, ki ga v ta del Slovenije prinesejo zahodni vetrovi iz Padske nižine (Skudnik in sod., 2016; Žlindra in sod., 2015).
Ne znamo si razlagati, zakaj je bila leta 2003 povprečna osutost bukve zaznavno zmanjšana. Leta 2003 je bila v Sloveniji katastrofalna suša (Kajfež-Bogataj in Bergant, 2005; Sušnik in Kurnik, 2004). Zato bi pričakovali prav nasprotno, t.j. bistveno povečanje osutosti bukve. Razloga zato ne poznamo oz. bi bil lahko v nekoliko zapoznelem odzivu bukve na sušni stres. Osutost namreč ocenjujemo od junija do avgusta tekočega leta. Rohner in sod. (2021) so tako v poznem poletju 2018 že zaznali povečano osutost in rumenenje listov pri bukvi zaradi močne suše tisto leto. Ključne pojasnjevalne spremenljivke glede povečavanja osutosti pri bukvi so bile: prejšnji debelinski prirastek, mešanost drevesnih vrst, drevesna višina in pomanjkanje padavin. Sušice in nadomestna drevesa za izpadla drevesa iz ploskev M6 niso pojasnili spornega izboljšanja stanja bukve v letu 2003 v Sloveniji. Dejstvo pa je, da se je po letu 2003 začela povprečna osutost krošnje bukve značilno hitreje večati, kar smo ugotovili v naši raziskavi.
Za povprečno poškodovanost bukove krošnje je bilo prelomno leto 2014, ko je bil katastrofalen žledolom (de Groot in sod., 2018; Marinšek in sod., 2015; Nagel in sod., 2016). To je bilo prelomno leto glede drastične spremembe glavnih povzročiteljev poškodb bukve. Dejstvo je, da je bil trend večanja osutosti bukve podoben že pred letom 2014, in sicer od leta 2003 naprej. V obdobju po letu 2014 se je sprva zelo povečala povprečna poškodovanost krošnje zaradi škodljivih abiotskih dejavnikov, t.j. žleda, ki se je potem počasi zmanjšala, vendar se ni vrnila na stanje pred žledolomom, saj je le-ta na bukvi pustil dolgotrajnejše posledice. Podobno se je zgodilo s poškodbami, povezanimi z obsežno sanacijo žledoloma – poškodbe zaradi neposrednih človekovih vplivov so se po žledolomu 2014 naglo povečale, potem se za malenkost zmanjšale, vendar so ostale na bistveno višji ravni kot pred letom 2014. Žledolom 2014 je sprožil tudi povečanje poškodb bukve zaradi gliv in drugih dejavnikov.
Pri hiranju bukve imajo domnevno veliko vlogo tudi spremembe podnebja (Dulamsuren in sod., 2017; Rohner in sod., 2021). Rezultati simulacij na osnovi treh podnebnih scenarijev kažejo, da se bo vzorec razporeditve gozdne vegetacije spreminjal pod vplivom podnebnih sprememb (Kutnar in sod., 2009). Zdaj prevladujoči pretežno bukovi gozdovi bi bili v spremenjenih okoljskih razmerah lahko zelo prizadeti. Model napoveduje zmanjšanje deleža prevladujočih mezofilnih bukovih gozdov s sedanjih 57 % na samo 3 % po pesimističnem scenariju in do 29 % po optimističnem scenariju do leta 2070. V toplejšem podnebju bi se zelo razširile različne termofilne gozdne združbe. Model je empiričen in ne vključuje vpliva bolezni in škodljivcev.
Večanje osutosti bukove krošnje je pokazatelj slabšanja vitalnosti bukve. Kot odziv na to je bukev v zadnjih letih večkrat močneje semenila, kar jo je še dodatno izčrpalo. Sicer opažamo tudi velikopovršinsko pomlajevanje bukve, saj skozi presvetljene krošnje do tal prispe večja količina svetlobe, kakor tudi zaradi obsežnih naravnih ujm v zadnjih letih, ki so marsikje zelo odprle gozdne sestoje. Na več lokacijah v Sloveniji opažamo povečano poškodovanost bukovega mladja zaradi patogenih gliv iz družin Nectriaceae in Botryosphaeriaceae (Ogris, 2021, neobjavljeno; Ogris in sod., 2020; Ogris in sod., 2019). Vendar ocenjujemo, da zaenkrat pomlajevanje bukve še ni ogroženo; mogoče pa bo v prihodnosti.
VNatančnih vzrokov za splošno slabšanje zdravstvenega stanja bukve po vsej Sloveniji ne poznamo. Za potrebe dolgoročnega načrtovanja gospodarjenja z bukvijo bi nujno morali poznati vzroke, na podlagi katerih bi naredili oceno tveganja in dolgoročne usmeritve, kar bi lahko prenesli v gozdnogospodarske načrte in posledično v gozdnogojitvene načrte. Vzroke za hiranje navadne bukve v Sloveniji bomo podrobneje raziskali v projektu Bolezni, škodljivci in sušni stres pri navadni bukvi v različnih scenarijih podnebnih sprememb (V4-2026). Poleg tega bomo ocenili potencialno ogroženost navadne bukve zaradi bolezni, škodljivcev in suše v prihodnjih 10–50 letih glede na tri scenarije podnebnih sprememb. Cilji projekta vključujejo tudi razvoj modela razširjenosti bukve, v katerega bomo vključili vplive škodljivih dejavnikov in na njegovi podlagi naredili projekcijo potencialne razširjenosti navadne bukve v prihodnjih 10–50 letih glede na tri scenarije podnebnih sprememb; izdelavo priporočil in usmeritev za dolgoročno gospodarjenje z navadno bukvijo z vidika njenega zdravja, kar bi lahko uporabili v gozdnogospodarskih in gozdnogojitvenih načrtih.
5. POVZETEK
V zadnjih letih je postala bukev (Fagus sylvatica L.) v lesni zalogi najbolj zastopana drevesna vrsta v Sloveniji, saj predstavlja kar 33,4 % celotne lesne zaloge. Povprečna osutost bukove krošnje se v zadnjih desetih letih vztrajno slabša in je v zadnjih letih presegla 30 %. Natančnih vzrokov za slabšanje vitalnosti bukve po vsej Sloveniji ne poznamo. Domnevno je hiranje bukve posledica množice škodljivih organizmov in škodljivih abiotskih dejavnikov, ki povzročajo t.i. kompleksno bolezen navadne bukve, ki se kaže kot dolgoročno hiranje ali počasno propadanje tako posameznih dreves kot celotnih bukovih sestojev. Slabšanje vitalnosti bukve so opazili tudi drugod v Evropi.
Namen prispevka je bil ugotoviti dolgoročen trend osutosti krošnje navadne bukve v Sloveniji v obdobju od 1993 do 2020 in preveriti delež pojasnjene osutosti bukove krošnje s pomočjo podatkov iz popisa razvrednotenja in poškodovanosti gozdov. V ta namen smo analizirali podatke iz letnih popisov razvrednotenja in poškodovanosti gozdov v Sloveniji, ki jih vzdržuje Gozdarski inštitut Slovenije. Podatke o osutosti in poškodovanosti dreves zbiramo na 16 × 16 km sistematični vzorčni mreži traktov, ki so sestavljeni iz štirih ploskev M6 (metoda šestih najbližjih dreves). Podatki o osutosti se nanašajo na obdobje 1993–2020, podatki o povzročiteljih poškodb drevja pa na obdobje 2009–2020.
Od leta 1993 do 2020 se je povprečna osutost bukove krošnje povečala iz 13,9 % na 32,2 %. Analiza linearnega trenda kaže povečanje povprečne osutosti bukovih krošenj za 0,63 % na leto (r2 = 0,89, p < 0,001). Leta 2003 se je povprečna osutost bukve značilno zmanjšala, zato smo izračunali še linearen trend do leta 2003 in po letu 2003. Regresijski koeficient za obdobje 2003–2020 je bil višji, t.j. 0,94, in pojasnjen delež variance je bil zelo velik (96,8 %).
V letu 2014, ko je gozdove prizadel žledolom, so se spremenili glavni povzročitelji osutosti bukve. Pred letom 2014 so osutost bukove krošnje najbolje pojasnjevale poškodbe zaradi žuželk. Po letu 2014 so se povečale poškodbe bukve zaradi žleda, gliv, neposrednih človekovih vplivov in drugih dejavnikov. V zadnjih dveh letih 2019 in 2020 so glive najpomembnejše povzročiteljice poškodb bukve. Pri zmanjšanju vitalnosti bukve imajo lahko veliko vlogo tudi podnebne spremembe, še posebno vroča in sušna poletja, ki pri drevesih povzročajo sušni stres, ter vse več ekstremnih vremenskih dogodkov in ujm v gozdovih.
Natančnih vzrokov za splošno slabšanje zdravstvenega stanja bukve po vsej Sloveniji še ne poznamo. Za potrebe gozdnogospodarskega in gozdnogojitvenega načrtovanja bi nujno morali poznati vzroke za slabšanje vitalnosti bukve, na podlagi česar bi naredili oceno tveganja in dolgoročne usmeritve, ki bi jih lahko prenesli v gozdnogospodarske in gozdnogojitvene načrte.
6. ZAHVALA
Prispevek je nastal v okviru projekta Bolezni, škodljivci in sušni stres pri navadni bukvi v različnih scenarijih podnebnih sprememb (V4-2026), ki ga financirata Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Projekt poteka v sklopu programske skupine Gozdna biologija, ekologija in tehnologija (P4-0107) na Gozdarskem inštitutu Slovenije, ki jo financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Raziskava temelji na podatkih popisa razvrednotenja in poškodovanosti gozdov, ki ga izvaja Gozdarski inštitut Slovenije v okviru Javne gozdarske službe naloga 1: Usmerjanje in strokovno vodenje spremljanja stanja razvrednotenja in poškodovanosti gozdov (RPG), ki jo financira Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Zahvaljujemo se vsem sodelavkam (mag. Špela Planinšek) in sodelavcem (Jure Žlogar, Anže Martin Pintar) Gozdarskega inštituta Slovenije (Oddelek za načrtovanje in monitoring gozdov in krajine), ki sodelujejo v popisu poškodovanosti gozdov.
7. VIRI
Breznikar A. 2018. Ukrepi po vetrolomu v slovenskih gozdovih med 11. in 13. Decembrom 2017. Ujma, 32: 86–93
Brück-Dyckhoff C., Petercord R., Schopf R. 2019. Vitality loss of European beech (Fagus sylvatica L.) and infestation by the European beech splendour beetle (Agrilus viridis L., Buprestidae, Coleoptera). Forest Ecology and Management, 432: 150–156. https://doi.org/10.1016/j.foreco.2018.09.001
Chakraborty T., Reif A., Matzarakis A., Saha S. 2021. How Does Radial Growth of Water-Stressed Populations of European Beech (Fagus sylvatica L.) Trees Vary under Multiple Drought Events? Forests, 12, 2: 129. https://doi.org/10.3390/f12020129
de Groot M., Ogris N., Kobler A. 2018. The effects of a large-scale ice storm event on the drivers of bark beetle outbreaks and associated management practices. Forest Ecology and Management, 408: 195–201. https://doi.org/10.1016/j.foreco.2017.10.035
Dulamsuren C., Hauck M., Kopp G., Ruff M., Leuschner C. 2017. European beech responds to climate change with growth decline at lower, and growth increase at higher elevations in the center of its distribution range (SW Germany). Trees, 31, 2: 673–686. 10.1007/s00468-016-1499-x
Eichhorn J., Roskams P., Potočić N., Timmermann V., Ferretti M., Mues V., Szepesi A., Durrant D., Seletković I., Schroeck H.W., Nevalainen S., Bussotti F., Garcia P., Wulff S. 2020. Part IV: Visual Assessment of Crown Condition and Damaging Agents. V: UNECE ICP Forests Programme Coordinating Centre (ur.): Manual on methods and criteria for harmonized sampling, assessment, monitoring and analysis of the effects of air pollution on forests. Eberswalde, Germany, Thünen Institute of Forest Ecosystems: 50
Europe F. 2020. State of Europe’s Forests 2020. Ministerial Conference on the Protection of Forests in Europe: 394 str. https://foresteurope.org/
GIS. 2021. Podatkovna zbirka o spremljanju stanja gozdov v Sloveniji na sistematični mreži 16 × 16 km. Ljubljana, Gozdarski inštitut Slovenije
Granata G., Sidoti A. 2004. Biscogniauxia nummularia: pathogenic agent of a beech decline. Forest Pathology, 34, 6: 363–367. http://dx.doi.org/10.1111/j.1439-0329.2004.00377.x
Jung T. 2009. Beech decline in Central Europe driven by the interaction between Phytophthora infections and climatic extremes. Forest Pathology, 39, 2: 73–94
Jurc D., Jurc M. 2014. Popis povzročiteljev poškodb drevja. V: Monitoring gozdov in gozdnih ekosistemov: Priročnik za terensko snemanje podatkov. Kovač M. (ur.). Ljubljana, Gozdarski inštitut Slovenije, Založba Silva Slovenica: 143–177
Kajfež-Bogataj L., Bergant K. 2005. Podnebne spremembe v Sloveniji in suša. Ujma, 19: 37–41
Kovač M. (ur.) 2014. Monitoring gozdov in gozdnih ekosistemov: Priročnik za terensko snemanje podatkov. Studia Forestalia Slovenica. Ljubljana, Gozdarski inštitut Slovenije, Založba Silva Slovenica: 228 str.
Kovač M., Skudnik M., Japelj A., Planinšek Š., Vochl S. 2014. Gozdna inventura. V: Monitoring gozdov in gozdnih ekosistemov: Priročnik za terensko snemanje podatkov. Kovač M. (ur.). Ljubljana, Gozdarski inštitut Slovenije, Založba Silva Slovenica: 7–111
Kutnar L., Kobler A., Bergant K. 2009. Vpliv podnebnih sprememb na pričakovano prostorsko prerazporeditev tipov gozdne vegetacije. Zbornik gozdarstva in lesarstva, 89: 33–42
Lakatos F., Molnár M. 2009. Mass mortality of beech (Fagus sylvatica L.) in South-West Hungary. Acta Silvatica et Lignaria Hungarica, 5: 75–82
Marinšek A., Celarc B., Grah A., Kokalj Ž., Nagel T.A., Ogris N., Oštir K., Planinšek Š., Roženbergar D., Veljanovski T., Vochl S., Železnik P., Kobler A. 2015. Žledolom in njegove posledice na razvoj gozdov - pregled dosedanjih znanj. Gozdarski vestnik, 73, 9: 392–405
MKGP. 2016. Poročilo o izvajanju Nacionalnega gozdnega programa do 2014. Ljubljana, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano: 97 str.
Nagel T.A., Firm D., Rozenbergar D., Kobal M. 2016. Patterns and drivers of ice storm damage in temperate forests of Central Europe. European Journal of Forest Research, 135, 3: 519–530. https://doi.org/10.1007/s10342-016-0950-2
OECD. 2021. Forest resources (indicator). Organisation for Economic Co-operation and Development. http://doi.org/10.1787/2546ca0a-en (23.5.2021)
Ogris N. 2020. Hiranje navadne bukve po vsej Sloveniji 2010–2019. Novice iz varstva gozdov, 13: 3–7. http://dx.doi.org/10.20315/NVG.13.2
Ogris N. 2021. "Bolezni na bukovem mladju 2019–2021". Ljubljana, Gozdarski inštitut Slovenije (osebni vir, 3. 7. 2021)
Ogris N., Piškur B., Cvelbar T., Devetak Z., Jagodic Š., Kavčič A. 2020. Poročilo o preskusu št. LVG 2020-362: Črmelaške doline, navadna bukev, toča in gliva Neonectria coccinea. Ljubljana, Gozdarski inštitut Slovenije, Laboratorij za varstvo gozdov: 1 str.
Ogris N., Piškur B., Devetak Z., Jagodic Š., Brglez A. 2019. Poročilo o preskusu št. LVG 2019-118: bukov rak (Neonectria ditissima, N. coccinea), Čemšeniška planina, ZGS OE Celje. Ljubljana, Gozdarski inštitut Slovenije, Laboratorij za varstvo gozdov: 1 str.
Ogris N., Skudnik M. 2020. Poročilo o popisu povzročiteljev poškodb drevja. V: Poročilo o spremljanju stanja gozdov za leto 2019. Planinšek Š., Žlindra D. (ur.). Ljubljana, Gozdarski inštitut Slovenije: 19–24
Rohner B., Kumar S., Liechti K., Gessler A., Ferretti M. 2021. Tree vitality indicators revealed a rapid response of beech forests to the 2018 drought. Ecological Indicators, 120: 106903. https://doi.org/10.1016/j.ecolind.2020.106903
RS. 2009. Pravilnik o varstvu gozdov. Uradni list RS, 114/2009 in 31/2016
Senf C., Pflugmacher D., Zhiqiang Y., Sebald J., Knorn J., Neumann M., Hostert P., Seidl R. 2018. Canopy mortality has doubled in Europe’s temperate forests over the last three decades. Nature Communications, 9, 1: 4978. 10.1038/s41467-018-07539-6
Skudnik M., Grah A., Poljanec A. 2019. Spremembe zgradbe in drevesne sestave slovenskih gozdov v zadnjih desetih letih. V: Gozd in les 2019: Klimatske spremembe in gozd. Kraigher H., Humar M. (ur.). Ljubljana, založba Silva Slovenica, Gozdarski inštitut Slovenije: 2–7
Skudnik M., Jeran Z., Batič F., Kastelec D. 2016. Spatial interpolation of N concentrations and δ15N values in the moss Hypnum cupressiforme collected in the forests of Slovenia. Ecological Indicators, 61: 366–377. https://doi.org/10.1016/j.ecolind.2015.09.038
Skudnik M., Planinšek Š. 2020. Spremljanje gozdov v letu 2019, Raven I. V: Poročilo o spremljanju stanja gozdov za leto 2019. Planinšek Š., Žlindra D. (ur.). Ljubljana, Gozdarski inštitut Slovenije: 9–18
Sušnik A., Kurnik B. 2004. Katastrofalna kmetijska suša 2003. Ujma, 17–18: 54–60
R Core Team. 2021. R: A language and environment for statistical computing. R Foundation for Statistical Computing, Vienna, Austria. https://www.R-project.org/.
Veselič Ž., Grecs Z., Kolšek M., Oražem D., Matijašić D., Beguš J. 2015. Žled v Slovenskih gozdovih in njihova sanacija. Ujma, 29: 188–194
Vettraino A.M., Jung T., Vannini A. 2008. First report of Phytophthora cactorum associated with beech decline in Italy. Plant Disease, 92, 12: 1708
Vilhar U., Simončič P. 2012. Water status and drought stress in experimental gaps in managed and semi-natural silver fir-beech forests. European Journal of Forest Research, 131, 5: 1381–1397. 10.1007/s10342-012-0605-x
Žlindra D., Levanič T., Rupel M., Skudnik M. 2015. Degradation of Fagus sylvatica on Trnovo plateau in southwest Slovenia. V: Long-term trends and effects of air pollution on forest ecosystems, their services, and sustainability, 4th ICP Forests Scientific Conference, May 2015, Ljubljana, Slovenia. Seidling W. (ed.). Ljubljana, Slovenian Forestry Institute, The Silva Slovenica Publishing Centre: 49
Članek je objavljen v Gozdarskem vestniku za citiranje gradiva se sklicujte na:
Ogris, N., & Skudnik, M. (2021). V Sloveniji se povečuje osutost bukove krošnje, 5/6(79), 226–237. Pridobljeno s http://dirros.openscience.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=14209
23.12.2024 
16.12.2024 
11.12.2024