Biomasa z zaraščajočih površin

Biomasa z zaraščajočih površin V Sloveniji se je v zadnjih desetletjih zaraslo veliko kmetijskih površin. Z opuščanjem kmetijske rabe, večinoma pašnikov in travnikov, je te površine začel osvajati gozd. Trend se v zadnjem času ustavlja, saj je proces zaraščanja večinoma zajel že večino površin, ki so za kmetijsko rabo v sedanjih ekonomskih razmerah manj primerne. Ne glede na to je zaraščenih površin še vedno zelo veliko, ponekod je nastal že pravi gozd.

S spremembo kmetijske politike, demografskimi in ekonomskimi spremembami na podeželju, se povpraševanje po kmetijskih zemljiščih ponovno povečuje. To je priložnost, da zaraščajoče površine ponovno vrnemo v kmetijsko rabo, s tem pa pridobimo tudi biomaso.

Nekaj teh procesov smo v Sloveniji že zastavili. Zlasti na Pohorju, kjer so v okviru vrste projektov odstranili zarast na več deset hektarjih zaraščajočih planj. Šlo je za popolno odstranitev lesne komponente, ki se je deloma prodala lesno predelovalni industriji deloma pa porabila za biomaso za kurjenje. Večinoma so zmulčili tudi panje. Proces so sprožiti tudi že na Gorjancih pa še kje. Ključno je, da obstaja v prostoru interes za ponovno vzpostavitev kmetijske rabe (pašnik, travnik).

Za učinkovit sistem rabe biomase z zaraščajočih površin je ključna vzpostavitev biomasne verige od zaraščajočih površin do kurjenja. Pri tem se srečujemo z vrsto težav, ki so deloma specifično slovenska, deloma pa splošna. Na začetku verige je lastnik teh površin, ki zaradi razdrobljene posesti ni zainteresiran niti za prodajo te biomase niti za oživitev kmetijske proizvodnje. Zato ga je potrebno organizirati v društva oziroma zadruge novega (Krekovega) tipa, ki že vznikajo po Sloveniji. Zatem je potrebno na drugi strani zagotoviti porabo te biomase pri lokalnih večjih porabnikih, zlasti javnih in industrijskih, kar zahteva visoke investicije. Vmes so seveda še proizvajalci lesne biomase. Zahteven projekt, ki ima poleg ekonomskih učinkov za vse člene verige tudi narodnogospodarski učinek na zmanjševanje porabe fosilnih goriv.

Idejo smo v okviru projekta ForBioEnergy preverjali na pilotnem območju petih notranjsko – primorskih občin (Postojna, Pivka, Ilirska Bistrica, Hrpelje – Kozina in Divača). Ugotovili smo, da imamo po evidenci MKGP na voljo več kot 8000 ha zaraščajočih površin s poprečno lesno zalogo okrog 100 m3/ha. Od tega je nekaj več kot 2000 ha državnih zemljišč, ki jih upravlja Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, ostalo so zasebna zemljišča. Na podlagi lokalnih energetskih konceptov smo identificirali tudi potrebe po toplotni energiji, ki znaša nekaj nad 400.000 MW letno.

Vzpostavitev delujoče biomasne verige v tem območju je torej dobra podjetniška ideja, katere glavni katalizator bi morala biti regionalna razvojna agencija. Pri kreiranju verige bo potrebno preveriti tudi ustreznost subvencijskih shem tako na področju rabe obnovljivih virov energije kot na področju kmetijstva.

Za več informacij se obrnite na avtorja prek emaila ().