Nezgode pri delu v gozdu – nesrečne zgodbe iz gozda skozi oči sodnega izvedenca za nesreče pri delu v gozdarstvu

21.11.2022

Zakaj pride do nezgode? Razumevanje, zakaj se je nezgoda pripetila, je pomembno pri preventivi v podobnih situacijah v prihodnosti. Začeli bomo z objavo konkretnih opisov in analiz posameznih nezgod pri delu v gozdu, ker na poljuden način razlagajo kaj se je zgodilo, zakaj in kaj se lahko naučimo.

Branko Štampar – avtor knjige

Branko Štampar je bil sodni izvedenec in cenilec za gozdarsko stroko in je avtor knjige z naslovom Nesreče pri delu v gozdu, ki je izšla v Mariboru v samozaložbi leta 2017. Knjiga je bila objavljena v fizični obliki v nakladi le 100 kosov, zato želimo razširiti doseg z objavami na tej spletni strani. Zgodbe (resnične) so zanimive in poučne ter napisane v priljudnem jeziku.

Sledi avtorjeva predstavitev v lastnih besedah:

»Sem univerzitetni diplomirani inženir gozdarstva. 40 let sem bil zaposlen na Gozdnem gospodarstvu Maribor, sedaj sem upokojenec. Okoli 40 let sem sodni izvedenec in cenilec za gozdarsko stroko, trenutno pa sem edini sodni izvedenec za nesreče pri delu v gozdarstvu v Sloveniji. Upam in želim si, da bi me kmalu nadomestili mlajši gozdarski kolegi.

Vso delovno dobo sem preživel v gozdarski operativi. Prvih deset let sem bil gozdarski »vajenec« v Dravski dolini in nato nekaj let sektorski vodja pri gradnji gozdnih cest na Pohorju in na Kozjaku. Naslednjih deset let sem bil pomočnik vodje gozdnega obrata za nedržavni sektor na področju Slovenskih goric. Tretjo četrtino delovne dobe sem bil vodja centralnega mehaniziranega skladišča za iglavce v Limbušu pri Mariboru. To je bilo v prejšnjem stoletju največje mehanizirano skladišče za iglavce v bivši skupni državi. Zadnjih deset let pa sem bil vodja gozdnega obrata Ruše v Dravski dolini, ki sem ga moral prevzeti s 132 zaposlenimi, petimi gozdarskimi kamioni in dvanajstimi gozdarskimi traktorji.

V tem času sem doživel mnogo lepega, se naučil mnogo novega, doživel pa kar nekaj delovnih nesreč pri delu v gozdu, od tega tudi nekaj smrtnih. Teh žalostnih in tragičnih trenutkov se ne spominjam rad. Ko se sodelavec težko poškoduje ali celo umre pri delu v gozdu, nikomur ni vseeno.«

KAKO SE JE VSE SKUPAJ ZGODILO?

Lastnik manjšega varovalnega gozda na veliki strmini (preko 45 stopinj) je izdelal okoli 4 prm (prostorne metre) drv listavcev, ki mu jih je prej odkazal revirni gozdar. Med drevesi listavcev je bila tudi ena smrekova sušica. Vse odkazano drevje listavcev je bilo drobno (do 20 cm), le suha smreka je bila malo debelejša (od 30 do 35 cm). Ves ta les je bil razrezan na metrska polena ali okroglice, malo tanjši les (vejevje) pa je bil tudi daljši.

Teren v gozdu je bil strm, spravilnih poti pa nobenih. Le spodaj, približno 150 metrov od kraja, kjer so bila zložena drva, je slabša traktorska vlaka ob potoku. Pač pa je bila na strmini 3 do 5 metrov široka in do 100 metrov dolga naravna zemeljska drča, po kateri je možno drva ali ostali les ročno spraviti navzdol. Ob spodnjem delu strme zemeljske drče je potekala ozka (od 0,5 do 1 m široka) steza oz. potka skozi gozd, ki jo je nekoč ročno izkopal prijatelj - vikendaš in sosed lastnika gozda. Ta „vikendaška steza" je bližnjica do vikend hišice (ki stoji v bližini, malo višje) in ne služi kot planinska pot ter ni markirana. Namenjena je le vikendašem!

Ker gre v tem primeru za gozdni alpski svet, je tu ob koncu tedna kar precej planincev in pohodnikov, ki vedo za to stezo. Drva je enkrat treba spraviti v dolino do traktorske vlake in nato domov, vendar ne gre drugače kot ročno.

KAKO IN KDAJ TO NAPRAVITI?

Soseda in prijatelja sta se dogovorila, da to delo (spravilo drv) namenoma opravita nek torek dopoldan (po soboti in nedelji), ko so bila tla v gozdu po dežju še vlažna in ko tam ni pričakovati ne planincev in ne pohodnikov. Les ali gozdni sortimenti na vlažnih tleh bolje in lažje drsijo. Načrt dela je bil takšen, da lastnik gozda z roko meče zgoraj drva v zemeljsko drčo, prijatelj vikendaš pa na spodnji stezi za vsak slučaj pazi, če bi kdo slučajno prikorakal po stezi skozi gozd, da ga opozori na nevarnost.

Oba sta se točno in natančno dogovorila, kje naj prijatelj vikendaš na stezi stoji, da bo varen pred letečimi poleni. 17 metrov proč od sredine drče je imel varen zaklon. Na zgornji strani steze sta ga dodatno ščitili še dve smreki. Delo se je pričelo. Vsakih nekaj minut je lastnik gozda od zgoraj poklical prijatelja na stezi in ta se mu je glasno odzval. To delo je trajalo kar nekaj časa in kup drv listavcev se je manjšal.

Tudi nekaj smrekovih drv (1 meter dolge hlodiče) je treba spraviti dol in po drči in zraku je letel tudi smrekov hlodič (okroglica). Lastnik gozda je spet poklical prijatelja na stezi, toda odziva več ni bilo. Oni zgoraj ponovno, še glasneje kliče, pa spet tišina. Zadeva postaja mučna in resna. Zato se lastnik gozda odloči, da gre dol na stezo in pogleda, kaj je narobe.

Na mestu, kjer sta se dogovorila, da naj prijatelj stoji in straži, ga ni bilo, bil je samo njegov nahrbtnik. 1O metrov proč od sredine drče, na nezavarovanem kraju, je ležal prijateljev klobuk in zlomljena očala, mrtev sosed in prijatelj pa 15 do 20 metrov nižje na traktorski vlaki.

 

ZAKAJ?

Nesrečnega človeka je zadel 1 meter dolg smrekov hlodič, premera okoli 35 cm in kubature 0,10 m3 , težek od 60 do 70 kg. Bistveno je morda to, da listavci, ki so težji od smreke, ne frčijo ali letijo tako hitro po zraku kot iglavci, saj tudi zaradi svoje večje teže, ukrivljenosti, lesa v lubju In dolžine (tanjši kosi so bili daljši od enega metra) prej padejo na tla kot iglavci!

Les iglavcev, ki je lažji in je brez lubja (pri sušicah), pravilno valjast, odrezan na 1 meter dolžine pa bolj (hitreje) frči ali leti po zraku, če ga človek potisne po pobočju navzdol. Pri tem se les iglavcev (ker je lažji), bolj odbija od tal, dreves, ovir na zemlji in tako lomi vse pred seboj (tudi človeka).

Pomembno je omeniti tudi, da po zraku ali zemlji potujoči ali leteči les povzroča določen hrup, ropot ali močan šum. Ob tem se mi postavlja vprašanje, zakaj sosed vikendaš ni slišal hrupa ali ropota, ki se je začeI zgoraj, 100 do 120 metrov od kraja, kjer je stal in trajal vsaj 1O do 20 sekund!

Za ročno spravilo drv, kjer so sortimenti dolgi 1 m, nista potrebna dva delavca, saj teža enega takšnega kosa lesa ni prevelika za enega moškega, zlasti, če se ročno spravilo opravlja na strmem terenu. Edino „orodje" pri ročnem spravilu lesa so zdrave in močne roke ter cepin.

Smreka - lubadarka (ali sušica) je stala na skrajni levi strani strme, suhe, naravne in kotanjaste drče (če gledaš od vrha navzdol) in ta pozicija je bila usodna. Smrekov odrezek je na začetku svoje poti (ko ga je lastnik gozda poriniI Ievo zgoraj v drčo) zletel v drčo, ker pa se na dnu drče oziroma na nasprotni strani drče (na brežini) ni odbil ali ustavil (kot pred tem vsi ostali sortimenti), ampak je drčo preskočil in skrenil vstran od normalno predvidene poti po drči navzdol. Zaradi manjše teže, sile in hitrosti je smrekov hlodič nepredvidljivo spremenil svojo smer. Na svoji rušilni poti se je odbijal od dreves, skal, od zemlje, lomil veje in končno zadel človeka.

Tam, kjer je ležal pokojnikov nahrbtnik, malo nad stezo, še danes rasteta dve smreki, oddaljeni od steze 1,5 do 3,0 metre in ki dajeta (ali bi dali) ustrezno ali zadostno zaščito pred zgoraj padajočim lesom!!! Če bi pokojnik stal tam, kjer sta se z lastnikom gozda dogovorila, se mu ne bi zgodilo nič, oziroma bi imel v dveh še stoječih smrekah ustrezen in varen zaklon, četudi bi les letel po zraku v tej smeri!

OB KONCU SE POSTAVLJA OB VSEM TEM VEČ VPRAŠANJ

Zakaj ni sosed ostal (ali stal) pri svojem nahrbtniku, okoli 17 metrov varno oddaljen sredine drče, kjer bi bil na varnem in bi lepo stražil svoj konec poti, s katerega je videl še približno 20 do 25 metrov naprej na nasprotni konec poti?

Zakaj ni slišal ropota prihajajočega in letečega kosa lesa in se zaradi tega umaknil?

Zakaj se ni vsaj ulegel (ali vrgel) na tla tam, kjer ga je kasneje zadel kos lesa, seveda, če ga je pravočasno videl in slišal?

ODGOVORI NA POSTAVLJENA VPRAŠANJA

Odgovor na prvo vprašanje: Do delovne nesreče je prišlo izključno zaradi nepazljivosti ali morda trenutne nezbranosti soseda - stražarja na stezi. Če bi stal in čakal pri nahrbtniku, kot sta se natančno dogovorila in okoli 17 metrov oddaljen od sredine zemeljske drče, bi ostal živ.

Odgovor na drugo vprašanje: Pravilnik o varstvu pri delu v gozdarstvu, 29. člen, tretji odstavek, pravi: Med spravilom lesa mora biti območje spravila zavarovano z vidnimi opozorilnimi znaki, po potrebi z zaporo ali s stražarji. Slednje je bilo izvedeno! Ker se je les spravljal po pobočju, kjer ni javnih ali gozdnih cest in drugih javnih prometnic, ni bilo treba niti možno postaviti vidnih opozorilnih znakov (tabel), iz istih razlogov tudi zapora ni bila potrebna. Kljub vsemu pa se je lastnik gozda odločil za stražo na poti ali stezi, če bi pa le kdo slučajno prihajal po njej. Torej, postavil je stražarja in kljub temu, da ne pozna omenjenega pravilnika, poskrbel za varnost. Tudi z zvočnimi znaki (klici) sta se med delom sporazumevala (in slišala), saj vidno polje med obema ni bilo dovolj pregledno.

Odgovor na tretje vprašanje: Trdim, da je bilo področje ročnega spravila lesa za dane pogoje dela primerno in ustrezno zavarovano. Za tak primer je povsem dovolj en stražar na spodnji poti v zaklonu in varni razdalji od linije spravila (poti) lesa in drugi delavec zgoraj, ki spravlja (ali meče) drva po drči navzdol, prisotno pa je tudi redno zvočno (glasno) opozarjanje z vzkliki ali klicanjem imena. Delavec na strmem terenu pri ročnem spravilu ne potrebuje pomočnika, saj delo lahko opravi sam.

Avtor besedila je Branko Štampar, besedilo pa sta za spletno objavo prilagodila Urban Žitko in Marjan Dolenšek.

Urban Žitko, Gozdarski inštitut Slovenije, Oddelek za gozdno tehniko in ekonomiko
mag. Marjan Dolenšek, KGZS - LJ

Novice

28.11.2022

Znižana trošarina za kmetijstvo, gozdarstvo in čebelarstvo

»Nič ni tako zanesljivega kot spremembe«, bi lahko rekli tudi v primeru znižane trošarine za gorivo porabljeno za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije ter prevoz čebeljih panjev.

Več ...
24.11.2022

Mednarodna konferenca: »Gozdovi v rokah žensk - da, tudi me gospodarimo z gozdovi«; Bled 17.11.2022

Gozdarstvo je v Sloveniji še vedno predvsem v domeni moških, vse več žensk pa zaseda nekatera pomembna delovna mesta in tudi delež gozdark se povečuje. 17.11.2022 je na Bledu potekala mednarodna ko...

Več ...
21.11.2022

Nezgode pri delu v gozdu – nesrečne zgodbe iz gozda skozi oči sodnega izvedenca za nesreče pri delu v gozdarstvu

Zakaj pride do nezgode? Razumevanje, zakaj se je nezgoda pripetila, je pomembno pri preventivi v podobnih situacijah v prihodnosti. Začeli bomo z objavo konkretnih opisov in analiz posameznih nez...

Več ...
  • © 2021 Gozdarski inštitut Slovenije
  • ISSN 2591-2127