Lastništvo slovenskih gozdov: večina v zasebni lasti

V Evropski uniji je kar 61 % gozdov v zasebni lasti, zato so zasebni lastniki gozdov eden ključnih deležnikov pri upravljanju gozdnih ekosistemov in zagotavljanju številnih ekosistemskih storitev za družbo. Po zadnjih podatkih za leto 2024 je bilo v Sloveniji 77,1 % gozdov v zasebni lasti, 20,3 % v lasti države in 2,6 % v lasti lokalnih skupnosti. Največji posamezni zasebni lastnik gozda ostaja Rimskokatoliška cerkev. Tako visok delež zasebnih gozdov je predvsem posledica denacionalizacije po osamosvojitvi, zaradi katere se je delež državnih gozdov zmanjšal s približno 34 % leta 1996 na današnjih 20,3 %. Slovenija se tako uvršča med evropske države z najnižjim deležem državnih gozdov. Obenem se je zasebno lastništvo razpršilo med veliko število lastnikov, pogosto z majhnimi in med seboj ločenimi parcelami. Takšna struktura pogosto otežuje aktivno gospodarjenje, zmanjšuje interes lastnikov za nego in vlaganja ter otežuje izvajanje skupnih ukrepov v prostoru.

Zasebni lastniki gozdov, ne glede na to, ali z gozdom gospodarijo ali ne, imajo do svojega gozda določene dolžnosti in pravice. Biti lastnik gozda poleg lastninskih pravic pomeni tudi spoštovati obveznosti. Temeljni okvir za gospodarjenje je podan v Zakonu o gozdovih ter v uredbah in pravilnikih, povezanih z gozdovi in gozdarstvom. Slovenija ima razmeroma strogo reguliran sistem gospodarjenja z gozdovi, ki velja tako za državne kot zasebne gozdove. Lastniki so dolžni upoštevati gozdnogospodarske načrte, pridobiti dovoljenja za posek in zagotavljati prost dostop v gozd.

V Zakonu o gozdovih (UL RS, št. 30/93 in spremembe) je lastnik gozda opredeljen kot pravna oziroma fizična oseba. Lastninska pravica na gozdovih se izvršuje tako, da je zagotovljena njihova ekološka, socialna in proizvodna funkcija (5. člen). Lastnik gozda zato mora:

• gospodariti z gozdovi v skladu s predpisi, z načrti za gospodarjenje in upravnimi akti, izdanimi po Zakonu o gozdovih;
• dopustiti v svojem gozdu prost dostop, razen za primere pridobitne turistične oziroma pridobitne rekreativne dejavnosti;
• dopustiti v svojem gozdu čebelarjenje ter lov in rekreativno nabiranje plodov, zelnatih rastlin, gob in prosto živečih živali v skladu s predpisi.

Podatki o lastništvu gozdov v zadnjih letih kažejo tudi nekatere spodbudne premike. Povprečna velikost zasebne gozdne posesti se je v zadnjem desetletju nekoliko povečala, kar nakazuje na postopno, čeprav počasno zmanjševanje drobitve parcel. Hkrati država v zadnjih letih ponovno krepi svojo vlogo pri lastništvu gozdov. Družba Slovenski državni gozdovi (SiDG) je od leta 2016 do konca 2024 v imenu Republike Slovenije odkupila ali pridobila več kot 10.400 hektarjev gozdov, samo v letu 2024 pa se je površina državnih gozdov povečala za skoraj 1.700 hektarjev.

Lastništvo slovenskih gozdov tako ostaja pomembno razvojno in politično vprašanje. Na eni strani prevladuje zasebna, pogosto majhna in razdrobljena posest, na drugi strani pa država z zakonodajnimi ukrepi in odkupi skuša preprečevati nadaljnjo drobitev ter oblikovati večje, strnjene gozdne komplekse. Kako uspešno bo to ravnotežje, bo ključno vplivalo na prihodnje gospodarjenje z gozdovi in na ohranjanje njihovega pomena za družbo in okolje.

 

Več informacij o lastništvu gozdov je dostopnih v obliki kazalnika. (povezava na kazalnik: https://wcm.gozdis.si/sl/podatki/kazalniki/podatki/2021090213552202/lastnistvo-gozdov-in-posestna-struktura/)

 

Zahvala

Prispevek je nastal v okviru javne gozdarske službe (JGS), ki jo financira Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

 

Sorodne vsebine: