Ali nam bo digitalizacija vsem v pogubo?

Digitalizacija. Oznaka za čarobno paličico, ki naj bi rešila vse, no skoraj vse. O digitalizaciji se govori vse povprek in o njej govorijo skoraj vsi. Najbolj pogosto, ne da bi sploh vedeli, kaj sploh želijo povedati. Pa ne le v kmetijstvu in gozdarstvu, a ostanimo na domačem dvorišču. Od politikov, kmetijskih politikov, strokovnjakov, mladih kmetov, proizvajalcev in prodajalcev, pa do kvazi strokovnjakov, prodajalcev megle, kibicov itn. Seveda je digitalizacija, kot način zapisa in prenosa podatkov, če povsem bazično povemo, kaj digitalizacija v osnovi je, danes vseprisotna, od zasebnega življenja (npr. mobilni telefoni) do kmetijske proizvodnje (samodejno vodenje po parceli, avtonomno delovanje strojev, povezljivosti med stroji, zbiranje, obdelava podatkov in načrtovanje proizvodnje itn.). A zgodovina zadnjih 100 let (po tretji industrijski revoluciji), posebej pa 70-tih letih prejšnjega (nafta) pove, da se z vsako novo tehnologijo povečajo stroški kmetijske pridelave in da morajo kmetje pridelati in / ali prirediti vedno več, če želijo ohraniti proizvodnjo, od nje živeti in ohraniti osebni standard. Ali bo tako tako tudi pri digitalizaciji?

Kaj pravi Cameron Stewart?

Ali nam bo digitalizacija vsem v pogubo? Tako bi lahko v enem vprašanju povzeli razmišljanje avstralskega vodje proizvodnje bombaža Camerona Stewarta na velikem kmetijskem podjetju družine Statham (Sundown Pastoral Company v Novem Južnem Welsu, ustanovljenem leta 1964), ki je v daljši objavi na omrežju LinkedIn »stresal jezo« nad naročninami za različne storitve, ki so jih kmetje primorani plačevati za delovanje najnovejše kmetijske tehnike. »V preteklosti so kmetje imeli svoje stroje. Zdaj si izposojamo denar za nakup kmetijske opreme, da nam multinacionalke lahko vsak mesec oddajajo funkcionalnosti nazaj v najem«, je začel svoje razmišljanje. In nadaljeval »Danes lahko za stroj porabiš skoraj milijon dolarjev in ga še vedno ne nadzoruješ. Samodejno krmiljenje? Plačujte letno. Povezljivost? Plačujte letno. RTK korekcijski signal? Plačujte letno. Podatkovne platforme? Plačujte letno. Funkcije, ki so že fizično nameščene v stroju? Aktivacijska pristojbina. Če zamudite plačilo, izgubite možnost. To ni lastnina. To je odvisnost, zavita v bleščečo uporabniško izkušnjo in prodajana kot digitalna preobrazba.«

In kaj dodajajo drugi?

Od številnih komentarjev, ki pritrjujejo Stewartu in dodajajo svoje poglede, navajamo kaj so kot reakcijo so na Stewartovo razmišljanje zapisali v nemškem časopisu Agrarzeitung, »Stewart je izrazil strahove in nezadovoljstvo številnih kmetov. Posebej še, ker se razprave vse bolj pomikajo od čistih strojnih rešitev k visoko specializirani robotiki, umetni inteligenci. Saj ti algoritmi, kot so v aprilu zapisali v časopisu Forbes, ne opravljajo več le posameznih nalog (npr. prepoznavanje slik), pač pa jih želijo ponudniki uveljaviti kot osrednjo raven odločanja na kmetijah, kjer naj bi mrežni sistemi združevali vremenske podatke, dobavne verige, tržne razmere, podatke senzorjev iz strojev in živali itn. in kmetom ponudili priporočila za izvajanje del in nastavitve strojev. Na junijskih DLG poljskih dnevih v Vzhodni Nemčiji bodo pod motom "Rastlinska pridelava izven ustaljenih okvirjev " predstavljene avtonomne rešitve in avtonomni krmilni sistemi. To vključuje tudi »avtonomijo kot storitev«. Z drugimi besedami, naročanje na storitve. Namesto univerzalnih robotov pridobivajo na veljavi visoko specializirani, modularni sistemi (npr. za mehansko zatiranje plevela ali natančno varstvo rastlin), ki jih je pogosto mogoče najeti preko servisnih modelov. Univerza v Cambridgeu je predstavila tehnologijo, ki omogoča usklajevanje celotnih flot robotov v realnem času – tudi tam, kjer sta GPS ali mobilne komunikacije nestabilne. To je še posebej pomembno za logistiko obiranja sadja. In vse to je na voljo za naročnino, torej za najem.«

Ni vse slabo, ampak...

Cameron Stewart meni, da povsem tehnološki vidik tega razvoja sploh ni slab. V svoji objavi nadaljuje: »In da bo jasno, nekatere od teh tehnologij so briljantne. Povečanje produktivnosti je resnično. Povečanje učinkovitosti je resnično. A poslovni model za tem si zasluži podrobno preučitev. Ker sprememba ni več le mehanska, digitalna ali tehnološka. Je finančna. Cilj ni več le prodaja opreme, temveč spremeniti vsako kmetijo v stalni vir dohodka. Stroj zdaj postaja terminal, povezan z naročninami, oblačnimi platformami, licenčnimi pogodbami in oddaljenimi odobritvami.«

Ena stvar je tudi gotova: novi naročniški koncepti v kmetijski tehnologiji, kot so avtonomija kot storitev ali naročniške funkcije (npr. programska oprema za natančno kmetovanje), temeljito spreminjajo način poslovanja kmetov. A to ima posledice. Čisto komercialni vidik, v katerem se t. i.- "skupni strošek lastništva", izračuna glede na naročnine, je vsekakor pomemben vidik, a nikakor ne zadovolji. Torej, primerjajmo prednosti in slabosti.

Prednosti:

• Nižji kapitalski stroški: Kmetom ni potrebno porabiti velikih vsot denarja za nakup tehnologije. To izboljšuje likvidnost, zlasti v novejših sistemih, ki so pogosto sodobni le nekaj let.
• Dostop do najnovejše tehnologije: Naročnine omogočajo takojšnjo uporabo najnaprednejše tehnologije (npr. najnovejše generacije vodenja po parceli, funkcije umetne inteligence), ne da bi morali čakati na naslednji nakup traktorja.
• Znižanje stroškov dela: Avtonomija kot storitev lahko pomaga nadomestiti pomanjkanje osebja. Stroji delujejo 24/7 brez premora, kar povečuje učinkovitost v kratkih časovnih oknih.
• Prilagodljivost in razširljivost: Funkcije (storitve) je mogoče rezervirati glede na letni čas ali povpraševanje (npr. le med žetvijo) in po potrebi razširiti.
• Vzdrževanje in podpora: Pri naročniških modelih je ta storitev pogosto vključena. Proizvajalci skrbijo za posodobitve, nadgradnje in vzdrževanje, kar zmanjšuje izpade.
• Olajšanje za voznika: Samodejno vodenje po parceli in polavtonomija zmanjšujeta fizično in duševno utrujenost, kar povečuje varnost in kakovost dela.

Slabosti:

• Visoki obratovalni stroški: V času trajanja so naročniški modeli lahko dražji od nakupa, še posebej, če se funkcije uporabljajo dolgoročno.
• Brez preostanka vrednosti: Ob koncu naročniškega obdobja naprava ali programska oprema ne pripada kmetu. Nima nobene preostale vrednosti, ki bi jo lahko unovčil.
• Odvisnost od proizvajalca: Kmetje se vežejo na določena proizvodna okolja (proizvajalca). Prehod na drugo blagovno znamko postane težji.
• Odvisnost od podatkovne tehnologije: Ko internetna povezava odpove (pogosto na podeželju), funkcije, kot je vodenje po parceli (RTK), ne morejo več delovati natančno.
• Pravne negotovosti: Varstvo podatkov in lastništvo podatkov – kdo je lastnik podatkov, pridobljenih med delom – ta razmerja so pogosto nejasna.
• Izguba samoodločbe: Funkcije je mogoče programsko blokirati, ko naročnina poteče. Popravila na lastno pest so prav tako komaj mogoča pri naročniških napravah.

Še neodvisni?

In prav v zadnji točki naštetih slabosti je velika težava. Cameron Stewart zato v svojem zapisu vidi paradigmo premika. »Naslednja bitka v kmetijstvu ne bo le o konjskih močeh ali avtonomiji. Šlo bo za pravice do popravila in servisiranja strojev po lastni izbiri izvajalca, lastništvo podatkov, interoperabilnost (podatkovna združljivost med stroji različnih znamk), funkcionalnost (delovanje) brez internetne povezave in ali kmetje dejansko nadzorujejo stroje na svojih kmetijah. Takoj, ko vaša oprema preneha pravilno delovati brez dovoljenja podjetja (dobavitelja), dejansko niste več lastnik.« »Tako nujno, kot nujno potrebujemo manj regulacije na mnogih področjih, se pojavljajo nova področja, ki jih je nujno treba regulirati. In v korist kmetov – ali vsaj ne na njihov račun – da ne izgubijo nadzora nad svojim delom in s tem nad kmetijami, saj si ne želimo digitalnega Divjega zahoda, kjer prevladujejo najmočnejši,« zaključi Stewart.

 

Sorodne vsebine: