Biogospodarstvo

Zunanja trgovina z lesnimi proizvodi

Zunanja trgovina žaganega lesa in furnirja med leti niha. Izvoz te skupine lesnih proizvodov je praviloma večji od uvoza. Glede na podatke o proizvodnji žaganega lesa in furnirja delež izvoza pri iglavcih znaša povprečno 113 % v zadnjih treh letih, kar pomeni, da znaten del izvoza izvira iz uvoza (tako imenovani »re-export«). Pri listavcih je delež izvoza glede na proizvodnjo nekoliko nižji in v povprečju zadnjih treh let znaša 99 %. Tudi tu težko ocenimo, kakšen delež dosega »re-export«. Pri lesnih kompozitnih ploščah je zunanja trgovina v zadnjih petih letih bolj stabilna, uvoz pa je večji od izvoza, predvsem na račun uvoza ivernih plošč, katerih domače proizvodnje trenutno ni. Delež izvoza glede na proizvodnjo je podobno visok kot pri žaganem lesu, in sicer v zadnjih treh letih v povprečju znaša 104 %. To pomeni, da del izvoza izvira iz uvoza. Poleg že zapisanega lahko pri poročanju podjetij o količinah trgovanja z obravnavanimi lesnimi proizvodi prihaja do t.i. dvojnega poročanja (npr. določen proizvod se lahko pojavi dvakrat v statistiki zunanje trgovine), zato je pri interpretaciji podatkov potrebna previdnost.

Les v celulozno papirniški industriji

Proizvodnja mehanske celuloze (oz. lesovine) od leta 2015 naprej stagnira. V strukturi uvoza celuloze v Slovenijo izrazito prevladuje kemična celuloza, ki je v Sloveniji ne proizvajamo od leta 2006 naprej. Poraba kemične celuloze je v Sloveniji v letu 2021 znašala 270.000 ton, medtem ko je poraba lesovine znašala 97.000 ton. Podobno kot pri mehanski celulozi je proizvodnja papirja in kartona v Sloveniji v zadnjih letih razmeroma konstantna. V letu 2020 smo proizvedli 706.000 ton papirja in kartona, od tega prevladujeta embalažni papir in karton. V primerjavi z drugimi državami članicami EU je Slovenija po količinah proizvodnje papirja in kartona v drugi polovici seznama držav; za primer, Italija letno proizvede čez 8,5 milijona ton, Avstrija čez 4,7 milijona ton, Madžarska okrog 900.000 ton in Hrvaška okrog 350.000 ton papirja in kartona. Proizvodnja recikliranega papirja pa je v letu 2020 znašala 327.000 ton. Ob relativno konstantni proizvodnji in izvozu papirja in kartona ter naraščajočem uvozom tega proizvoda se poraba papirja in kartona v Sloveniji v zadnjem desetletju povečuje. V letu 2020 je poraba papirja in kartona v Sloveniji znašala 832.000 ton, kar nas uvršča v drugo polovico seznama držav članic EU. Smo pa na samem vrhu držav članic EU glede na porabo papirja in kartona na prebivalca; le ta je v letu 2020 v Sloveniji znašala 0,22 tone/prebivalca. Za nadaljnji razvoj slovenske celulozne in papirne industrije in za zagotavljanje delovnih mest v tej panogi bi bilo v prihodnje treba zagotoviti naložbe v tehnološko modernizacijo in povečevanje kapacitet obstoječih papirnic kot tud investicijo v proizvodnjo kemične celuloze.

Primarna lesna proizvodnja

Obseg proizvodnje žaganega lesa in furnirja iglavcev je v letu 2020 znašal 880.000 m3, kar pomeni skoraj celotno izkoriščenost ocenjene domače razpoložljive količine hlodovine iglavcev, ki je bila v tem letu na trgu. Proizvodnja žaganega lesa in furnirja listavcev pa je v letu 2020 znašala 141.000 m3, kar pa pomeni okrog 70-odstotno izkoriščenost ocenjene razpoložljive količine hlodovine listavcev na trgu v tem letu. Vrednost koeficienta poraba/proizvodnja žaganega lesa iglavcev med leti niha in je v letu 2020 znašala 0,80, kar pomeni, da je poraba manjša od proizvodnje in je hkrati dosežen zunanjetrgovinski presežek. Trenutna vrednost koeficienta Slovenijo uvršča v sredino seznama evropskih držav; povprečna vrednost koeficienta drugih evropskih držav znaša 0,88. Pri žaganem lesu listavcev je vrednost koeficienta višja kot pri iglavcih in je v letu 2020 znašala 0,97. To pomeni, da sta proizvodnja žaganega lesa in poraba le tega skoraj uravnotežena. Podobno kot pri žaganem lesu iglavcev ta vrednost koeficienta uvršča Slovenijo v sredino seznama evropskih držav; povprečna vrednost koeficienta drugih evropskih držav znaša 1,06.

Lesna goriva

Raba lesa kot energenta v gospodinjstvih se v zadnjih letih zmanjšuje in je leta 2020 dosegla najnižjo točko v zadnjih 10 letih. V energetski bilanci Slovenije v končni porabi energentov obnovljivi viri in odpadki dosegajo povprečno 13 % v zadnjih desetih letih, pri čemer je delež med posameznimi leti konstanten. V energetski bilanci Slovenije ostaja delež lesa kot obnovljivega vira visok (les in druga trdna biomasa dosega 64 % energije iz obnovljivih virov energije), vendar se ta delež zmanjšuje (primarna oskrba energije z lesom je bila v letu 2021 za 1,9 % nižja kot v letu 2020).

Gospodarska aktivnost gozdno-lesnega sektorja

Dodana vrednost v gozdno lesnega sektorja v bruto domačem proizvodu se je v obdobju med 2012 in 2019 povečala iz 2.20 % na 2.13 %. Prav tako se je v tem obdobju povečala dodana vrednost v stalnih cenah (povečala se je 156 % ). V gozdno lesnem sektorju se je zaposlenost v obdobju 2021- 2019 povečala iz 236.6400 na 275.1600 zaposlenihbio-osnovanih delovnih mest. Prav tako se je zaposlenost v tem obdobju povečala tudi v gozdarstvu (za 18 %). Vrednost proizvodnje v stalnih cenah se je v obdobju od 2012-2019 povečala v celotnem gozdno lesnem sektorju iz 12.80 milijarde € na 2.24 milijarde €. V gozdarstvu se je v tem obdobju povečala za 28 % .

Zaposleni v gozdarstvu

Skupno število zaposlenih v gozdarstvu se je v zadnjih 10 letih povečalo za 36 %. Povečanje števila zaposlenih gre predvsem na račun neplačane delovne sile. . Plačana delovna sila (PDM) se je namreč v zadnjih desetih letih zmanjšala za 1 %.

Gozdarsko izobraževanje

PRP je omogočil izvedbo povečanega števila tečajev in s tem udeležbo večjega števila zasebnih lastnikov gozdov na tečajih. Uvedba NPK uspešno uvaja višjo raven profesionalizacije gozdarskih del. Oboje prispeva v prvi vrsti k varnosti in tudi učinkovitosti izvedbe del v gozdovih ter splošne ravni gospodarjenja z zasebnimi gozdovi. Izobraževanje gozdarskega strokovnega kadra se je z Bolonjsko prenovo študijskih programov posodobilo in deloma tudi internacionaliziralo, hkrati pa še vedno beležimo velike oscilacije v razmerju med zmogljivostmi sistema izobraževanja in potrebami na trgu delovne sile. Slabe, negotove zaposlitvene možnosti so vplivale na izbor kandidatov za gozdarske poklice in posledično na HRM (Upravljanje s človeškimi viri) in s tem posredno, na daljši rok, tudi na trajnost gospodarjenja z gozdovi.