Biogospodarstvo

Raba lesa kot energenta v gospodinjstvih med leti niha in je bila leta 2022 najnižja odkar SURS spremlja te podatke (tj. od leta 2000). V energetski bilanci Slovenije je delež obnovljivih virov in odpadkov v končni porabi energentov dokaj konstanten, v letu 2022 je bil delež najnižji po letu 2006 in je znašal 12 %. V skupni porabi obnovljivih virov energije in odpadkov ostaja delež lesne biomase visok (63 %), vendar se ta delež zmanjšuje predvsem na račun povečevanja geotermalne energije in toplote iz okolice ter sončne energije. Proizvodnja drv, najpogostejše vrste lesnih goriv v slovenskih gospodinjstvih, je v zadnjih letih dokaj konstantna in znaša čez 1,1 mio m³. Medtem ko se proizvodnja lesnih peletov in sekancev konstantno povečuje.

Proizvodnja žaganega lesa in furnirja je v letu 2021 znašala 1,067 milijona m3 = m³​​, kar je največ po letu 1985. Obseg proizvodnje žaganega lesa in furnirja iglavcev je v letu 2021 znašal 907.000 m3 = m³​​, kar pomeni celotno izkoriščenost ocenjene razpoložljive količine hlodovine iglavcev iz slovenskih gozdov, ki je bila v tem letu na trgu. Proizvodnja žaganega lesa in furnirja listavcev pa je v letu 2021 znašala 160.000 m3 = m³​​, kar predstavlja okrog 63-odstotno izkoriščenost ocenjene razpoložljive količine hlodovine listavcev iz slovenskih gozdov na trgu v tem letu. Vrednost koeficienta poraba/proizvodnja žaganega lesa iglavcev med leti niha in je v letu 2021 znašala 0,69, kar pomeni, da je poraba manjša od proizvodnje in je hkrati dosežen zunanjetrgovinski presežek. Trenutna vrednost koeficienta Slovenijo uvršča v sredino seznama evropskih držav; povprečna vrednost koeficienta evropskih držav, ki so pred Slovenijo, znaša 1,37. Pri žaganem lesu listavcev je vrednost koeficienta višja kot pri iglavcih in je v letu 2021 znašala 0,86. To pomeni, da je bila poraba manjša od proizvodnje. Ta vrednost koeficienta Slovenijo uvršča v drugo polovico seznama evropskih držav; povprečna vrednost koeficienta evropskih držav, ki so pred Slovenijo znaša 1,52.

Proizvodnja mehanske celuloze (oz. lesovine) od leta 2015 naprej stagnira. V strukturi uvoza celuloze v Slovenijo izrazito prevladuje kemična celuloza, ki je v Sloveniji ne proizvajamo od leta 2006 naprej. Poraba kemične celuloze je v Sloveniji v letu 2021 znašala 270.000 ton, medtem ko je poraba lesovine znašala 97.000 ton. Podobno kot pri mehanski celulozi je proizvodnja papirja in kartona v Sloveniji v zadnjih letih razmeroma konstantna. V letu 2020 smo proizvedli 706.000 ton papirja in kartona, od tega prevladujeta embalažni papir in karton. V primerjavi z drugimi državami članicami EU je Slovenija po količinah proizvodnje papirja in kartona v drugi polovici seznama držav; za primer, Italija letno proizvede čez 8,5 milijona ton, Avstrija čez 4,7 milijona ton, Madžarska okrog 900.000 ton in Hrvaška okrog 350.000 ton papirja in kartona. Proizvodnja recikliranega papirja pa je v letu 2020 znašala 327.000 ton. Ob relativno konstantni proizvodnji in izvozu papirja in kartona ter naraščajočem uvozom tega proizvoda se poraba papirja in kartona v Sloveniji v zadnjem desetletju povečuje. V letu 2020 je poraba papirja in kartona v Sloveniji znašala 832.000 ton, kar nas uvršča v drugo polovico seznama držav članic EU. Smo pa na samem vrhu držav članic EU glede na porabo papirja in kartona na prebivalca; le ta je v letu 2020 v Sloveniji znašala 0,22 tone/prebivalca. Za nadaljnji razvoj slovenske celulozne in papirne industrije in za zagotavljanje delovnih mest v tej panogi bi bilo v prihodnje treba zagotoviti naložbe v tehnološko modernizacijo in povečevanje kapacitet obstoječih papirnic kot tud investicijo v proizvodnjo kemične celuloze.

Dodana vrednost v gozdno lesnega sektorja v bruto domačem proizvodu se je v obdobju med 2012 in 2019 povečala iz 2.20 % na 2.13 %. Prav tako se je v tem obdobju povečala dodana vrednost v stalnih cenah (povečala se je 156 % ). V gozdno lesnem sektorju se je zaposlenost v obdobju 2021- 2019 povečala iz 236.6400 na 275.1600 zaposlenihbio-osnovanih delovnih mest. Prav tako se je zaposlenost v tem obdobju povečala tudi v gozdarstvu (za 18 %). Vrednost proizvodnje v stalnih cenah se je v obdobju od 2012-2019 povečala v celotnem gozdno lesnem sektorju iz 12.80 milijarde € na 2.24 milijarde €. V gozdarstvu se je v tem obdobju povečala za 28 % .

Skupno število zaposlenih v gozdarstvu se je v zadnjih 10 letih povečalo za 36 %. Povečanje števila zaposlenih gre predvsem na račun neplačane delovne sile. . Plačana delovna sila (PDM) se je namreč v zadnjih desetih letih zmanjšala za 1 %.

Stanje kazalnika napreduje v smeri cilja - Količinski obseg zunanjetrgovinske menjave žaganega lesa in furnirja med leti niha. Izvoz te skupine lesnih proizvodov je praviloma večji od uvoza. Glede na podatke o proizvodnji žaganega lesa in furnirja in izvoza, najverjetneje znaten del izvoza izvira iz uvoza (tako imenovani »re-export«). V letu 2021 je zunanjetrgovinski presežek žaganega lesa in furnirja skupaj znašal 311.000 m³​, kar je največ v zadnjem desetletju. To kaže na povečano domačo proizvodnjo te vrste proizvodov. Povprečna vrednost izvoza žagarskih proizvodov in furnirja je v letu 2021 znašala 310 EUR/m³​, kar je 39 % več kot v letu 2020 in 37 % več kot v povprečju obdobja 2017–2020. Pri lesnih kompozitnih ploščah je zunanja trgovina v zadnjih petih letih dokaj stabilna, uvoz pa je večji od izvoza, predvsem na račun uvoza ivernih plošč, katerih domače proizvodnje trenutno ni. Tako uvoz kot izvoz plošč sta se v letu 2021 povečala; uvoz je bil največji v zadnjem desetletju, izvoz pa je bil podobno kot v letih 2014 in 2015 prav tako povečan. Tudi pri ploščah na podlagi podatkov o proizvodnji ugotavljamo, da del izvoza izvira iz uvoza. Povprečna vrednost izvoza lesnih kompozitnih plošč je v letu 2021 znašala 530 EUR/m³​, kar je 21 % več kot v letu 2020 in prav tako v povprečju obdobja 2017–2020.

PRP je omogočil izvedbo povečanega števila tečajev in s tem udeležbo večjega števila zasebnih lastnikov gozdov na tečajih. Uvedba NPK uspešno uvaja višjo raven profesionalizacije gozdarskih del. Oboje prispeva v prvi vrsti k varnosti in tudi učinkovitosti izvedbe del v gozdovih ter splošne ravni gospodarjenja z zasebnimi gozdovi. Izobraževanje gozdarskega strokovnega kadra se je z Bolonjsko prenovo študijskih programov posodobilo in deloma tudi internacionaliziralo, hkrati pa še vedno beležimo velike oscilacije v razmerju med zmogljivostmi sistema izobraževanja in potrebami na trgu delovne sile. Slabe, negotove zaposlitvene možnosti so vplivale na izbor kandidatov za gozdarske poklice in posledično na HRM (Upravljanje s človeškimi viri) in s tem posredno, na daljši rok, tudi na trajnost gospodarjenja z gozdovi.