Metode skladiščanja

Med najcenejše metode sodijo metode skladiščenja v gozdu z ohranjanjem živih dreves. V tem primeru pravzaprav ne gre za skladiščenje, saj drevo pustimo nedotaknjeno v poškodovanem sestoju. Pomembno je pridobivanje časa v primerih, ko drevo še lahko ohrani rastne funkcije in ga zato ne napadejo škodljivi organizmi.

V preglednici so predstavljene različne možnosti skladiščenja lesa, ki so bile uporabljene v različnih primerih v Evropi. V preglednici je opredeljena metodologija, skladišča pa so razdeljena glede na skladiščne razmere (v gozdu, mokro, suho …). Gre za izbor metod ne glede na to, kako pogosto jih uporabljamo. Lahko jih uporabljamo tudi v kombinacijah, odvisno od potreb, vendar pa so lahko učinkovite le določene kombinacije, medtem ko so določene celo zakonsko prepovedane.

 

Preglednica: Metode skladiščenja hlodovine (Stodafor, 2004)

 

 

Omenjene metode niso vedno primerne, izbira ustrezne je odvisna od več dejavnikov, kot so: vrsta ujme, poškodbe dreves, obdobja skladiščenja, količine lesne mase, zakonske omejitve in ekonomski vidiki. V nadaljevanju bomo podrobneje spoznali metode, ki so uporabne tudi v naših razmerah, in se seznanili z njihovimi prednostmi in slabostmi.

Med najcenejše metode sodijo metode skladiščenja v gozdu z ohranjanjem živih dreves. V tem primeru pravzaprav ne gre za skladiščenje, saj drevo pustimo nedotaknjeno v poškodovanem sestoju. Pomembno je pridobivanje časa v primerih, ko drevo še lahko ohrani rastne funkcije in ga zato ne napadejo škodljivi organizmi. To je mogoče zgolj v primeru, ko drevo nima povsem pretrganega koreninskega sistema ali povsem polomljene krošnje. Tako bo še nekaj časa vzdrževalo vsebnost vode in bo ostalo pri življenju, kar posledično pomeni tudi, da je bolj odporno proti zunanjim dejavnikom.

Po mednarodnih izkušnjah se je mokro skladiščenje izkazalo kot najprimernejše za daljša obdobja brez večjih izgub kakovosti lesa. Metoda temelji na vzdrževanju vlažnosti lesa na čim višji ravni, in sicer z namakanjem ali potapljanjem. Celični lumni so povsem prepojeni z vodo. Le-ta omejuje vstop kisika, ki je potreben za življenje gliv razkrojevalk in insektov. Obstaja pa nevarnost, da se v mokrem lesu razvijejo anaerobne bakterije in glive mehke trohnobe. Na srečo je delovanje omenjenih organizmov počasnejše. Zato je ta metoda primerna za velike količine lesa, ki jih hranimo daljše obdobje (4 do 5 let).

Slika: Običajno skladiščenje lesa v kupih ob kamionski cesti (foto: Vida Papler-Lampe)

 

Učinkovitejša alternativa skladiščenju s prekrivanjem je metoda z izločanjem kisika, kjer hlode zložimo in jih nepredušno zavijemo v folijo. Tako preprečimo dostop zraka do lesa. Žive lesne celice porabijo kisik in tako ustvarijo okolje, v katerem večina škodljivih organizmov ne more razkrajati lesa. Metoda je primerna za daljša obdobja skladiščenja neodvisno od vremenskih razmer. Zagotoviti pa je treba stalen nadzor, saj se atmosferske razmere v skladovnici lahko hitro spremenijo, predvsem zaradi poškodb folije (glodavci, veter, vandalizem …). Zaradi velikih stroškov naložbe je metoda primerna zgolj za najkakovostnejši les.

V seriji umetnih mas za prekrivanje sortimentov je tudi zaščita s »geotekstilno« mrežo, ki žuželkam preprečuje napad sortimentov. Mreža lesa ne ščiti pred vremenskimi razmerami, ampak zgolj pred žuželkami in je kot takšna primerna za suha obdobja v letu, ko so napadi žuželk najbolj problematični. Eno izmed takšnih rešitev ponuja podjetje BASF s svojim izdelkom Storanet. To je mreža, ki je prepojena z insekticidom in je mehanska in insekticidna ovira za preprečevanje okužbe ali širjenje insektov iz okuženega lesa v okolico. Metoda je relativno poceni, saj sta za samo postavitev mreže potrebna zgolj dva delavca, ki prekrijeta skladovnico. Slabost mreže je povezana z dejstvom, da insekticidi v mreži negativno učinkujejo tudi na preostale žuželke.

Slika: Zaščita lesa z impregnirano mrežo (foto: Miha Humar)

 

Po vetrolomu Lothar so Švicarji preizkusili tudi skladiščenje nad gozdno mejo in ugotovili, da je zaradi daljše zimske sezone in nasploh nižjih temperatur precej manjša možnost razgradnje lesa. V Sloveniji imamo nekaj prelazov, ki bi bili primerni za skladiščenje. A je treba razmišljati racionalno in se zavedati, da je takšen način skladiščenja primeren zgolj, ko je prelaz vmesna postojanka na poti do kupca. Tako bi lahko npr. les iz okolice Tržiča skladiščili na Ljubelju, od koder bi ga nato prodali v Avstrijo.

Zaščito substrata pred patogeni lahko dosežemo z razprševanjem ustreznega biokontrolnega organizma (na primer ustrezne glive) po sveže posekanem lesu. Mikroorganizem lahko inokuliramo tudi v luknjo, zvrtano v les. Prav tako lahko biokontrolni organizem (na primer spore glive) razpršimo po lesnih sekancih. Gliva kolonizira substrat, zavre rast obstoječih neželenih organizmov ter prepreči nadaljnji vdor le-teh. V EU je uporaba tujerodnih in gensko spremenjenih biokontrolnih organizmov zelo otežena, zato v EU še ne uporabljamo navedenih rešitev.

Zaščita z biocidnimi proizvodi je izjemno učinkovita rešitev zaščite, ki jo lahko izvajamo v skladiščih v gozdu in tudi na začasnih skladiščih ali skladiščih lesnih obratov. Področje zaščite posekanega lesa ureja zakonodaja o biocidih, področje biocidne zaščite rastočih dreves pa zakonodaja o fitofarmacevtskih pripravkih. Za biocidno zaščito lesa lahko uporabimo le biocidne proizvode, ki vsebujejo aktivne učinkovine skupine 8 (Sredstva za zaščito lesa) z Aneksa I Direktive o biocidih (Aneks I, 2012). Vse biocidne proizvode je treba priglasiti na Uradu za kemikalije RS. Seznam priglašenih biocidnih proizvodov je javen in razviden iz spletne strani ministrstva. Pri delu z biocidnimi proizvodi je treba upoštevati vsa pravila varstva pri delu in varstva okolja. V primeru upoštevanja omenjenih predpisov uporaba biocidov ne pomeni večjega tveganja za okolje in ljudi. Aktivne učinkovine, ki se uporabljajo za zaščito sveže posekanega lesa, se razlikujejo od aktivnih učinkovin, ki se uporabljajo za zaščito vgrajenega. Taki biocidi morajo imeti: kratkotrajno delovanje (1 do 24 mesecev), širok spekter delovanja (glive modrivke, insekti), nizko ceno, ne sme obarvati lesa, ne sme motiti nadaljnje obdelave, preprosto se mora nanašati, biti mora brez vonja, biti mora robusten (široko temperaturno območje uporabe, primere za različne lesne vrste, puferske lastnosti …), okoljsko primeren (delavci, VOC, vezava, biorazgradljivost) ... V svetu v te namene uporabljajo predvsem borove spojine, karbamate, kvartarne amonijeve spojine, fenpropimorf … Biocidne proizvode lahko najlaže nanašamo z brizganjem ali pa s potapljanjem. Veliko izkušenj s potapljanjem imajo v Luki Koper. Strojna oprema za potapljanje je relativno poceni in niso potrebna velika vlaganja.

Slika: Nanos biocidnih proizvodov na les z mehaniziranim potapljanjem v Luki Koper (foto: Miha Humar)

 

Ne glede na izbrani postopek zaščite je treba v okolici skladišča postaviti feromonske pasti, s katerimi kontroliramo populacijo škodljivih žuželk. Oblika pasti in tip feromona je treba prilagoditi drevesni vrsti in letnemu času v skladu z navodili proizvajalca. Poleg tega je treba poskrbeti za higieno in iz okolice skladišča odstraniti vse lesne ostanke in okuženo oziroma napadeno hlodovino.

Kot je razvidno iz predstavljenih podatkov v preglednici 3, so stroški skladiščenja lahko precej različni in so v odvisni od začetnih investicij, ki so potrebne za izbrane metode. Izbrati je treba racionalno in optimalno rešitev glede na kakovost oz. vrednost sortimentov, kar pomeni, da investicija v skladišče s celuloznim lesom ni smiselna. Smiselne so zgolj investicije za skladiščenje vrednejšega lesa za daljša obdobja. Tako se trg z lesom že stabilizira in cene lesa se normalizirajo.

 

Preglednica: Stroški in obdobje skladiščenja (Stodafor, 2004)